Velikokrat dobivam vprašanje: Zakaj toliko pomagam drugim? Vedno odgovorim zato, ker vem, kako je biti v stiski,” je zapisala Anika v začetku svoje objave na njene Facebook profilu, v kateri je zapisala naslednjo zgodbo “Male Anike”:
Nekako le redki so do sedaj poznali mojo zgodbo. Zakaj je nisem delila javno? Morda zato, ker sem se vsega tako sramovala. Ker sem morda bežala pred preteklostjo groze. Ker sem želela zapreti ta del knjige. Nakar danes po naključju vidim na Facebooku slike, ki so me zadele kot strela z jasnega, ki so mi odprle vse globoko zarite rane. In ugotovila sem, da se vseh teh zidov spominjam še tako sveže, kot bi včeraj bežala med njimi – pred njima. Pred človekoma, ki sta mi za temi zidovi hiše groze vsakodnevno povzročala strašansko trpljenje. Ko me je moj zlati oče pretepal ves pijan s pasom, da je udarec pasa zaril v kožo kot rezina noža, namesto, da bi z mano počel otroške norčije mi je svojo ljubezen izkazoval sredi noči tako, da me je z pestmi boksal v trebuh, me premetaval sem in tja po tleh, brcal po celem telesu z vso močjo in moja ljuba mati, namesto, da bi me ubranila mu je raje pomagala s kuhalnico zadajat udarce po celem telesu, največ jih je bilo po glavi, da mi je populila vse tiste blontne ušive zanemarjene laske, da me je silila jest pobruhano kri, da sta z mano delala huje kot zver z plenom. Zakaj????! In kaj sem lahko storila? Ko me je z vso silovitostjo mlatila, sem v mukah prosila naj odneha in mi da vsaj en objem.. Nikoli ga nisem prejela ne od nje, niti od njega.. Zakaj? Ker sta komaj čakala socialno podporo, da sta lahko vse zapravila za prek*** alkohol in mi nato z vsemi udarci, lakoto, podhranjenostjo, izkazovala vsakodnevno gorečo ljubezen.. Vse dokler me ni socialna odpeljala… Otroke sta štepala vse počez kot da so dobitki na loteriji, na koncu sta jih zavrgla ali mučila.
Tako je, to je moja zgodba. Zgodba preteklosti.. Ki sem jo javno izpostavila, ker je čas, da se soočim s to grozljivo preteklostjo, da boste vsi lažje razumeli moj odgovor ZATO na vaš ZAKAJ in ne zato da bi se želela komurkoli zasmiliti… Da boste tudi sami z veseljem prispevali svoj delež pomoči nekomu, ki vas za pomoč prosi. Verjemite to je res moja zgodba, a takšnih je ogromno.. Za štirimi stenami se dogajajo pravi “masakerji”. Vendar nihče ne upa zares nihče, ki je v stiski tega povedat na glas… Ker se bojijo… Ker jih je sram.. In kot otrok sem si želela samo njune ljubezni. In zares sem si jo zapomnila za vse življenje. Vedno bo z menoj na vseh poteh..
Kaj je nauk tega zapisa? Da sem iz vsega tega povzela samo pozitivno, ter se trudim z vso vnemo, srčnostjo pomagati prav vsakemu, ki to potrebuje, pa četudi sem sama za kaj prikrajšana. In predvsem veste zakaj se tako rada objemam in širim objeme.. Ker jih je bilo veliko premalo… In povedo mnogo več kot besede. Zato tudi vi, objemite vsakodnevno svoje otroke, ko boste nad njimi dvigovali glasove ali morda roko, se spomnite te zgodbe, da otrok si želi samo vaše ljubezni in varnega objema, nikar mu ne storite hudega ampak ga raje z vso močjo objemite in mu povejte kako radi ga imate. Vzemite si zanj čas, vso delo lahko počaka, a otrok odraste.. Naj si vas zapomni, neglede na njegove napake, otroške norčije, da ste starši njegovi največji vzorniki.
