Dan spomina na mrtve je nekoč ob vrhuncu socialnih in vojnih tegob predstavljal dobrodošel čas za razmislek ter simbolno očiščenje s poklonom preminulim, danes pa najstarejše praznovanje s poganskimi koreninami vse bolj pomeni le še en postanek kapitalistične posadke tržnih specialistov, ki celó žalovanje uspejo spremeniti v zadovoljivo ponudbo zavisti željnih potrošnikov.
Pa se spoštovanja do preminulih res ne da izkazati na okolju (in družbi!) bolj prijazen način? Seveda se da!
Da je denar sveta vladar, prvi november pa še kako dobičkonosen posel, slikovito odražajo vsem dobro poznane pokopališčne modne revije krznenih plaščev, javne razstave jeklenih konjičko, ‘božjim’ počivališčem podobni grobovi, okrašeni z najrazkošnejšimi cvetličnimi aranžmaji in seveda enormne količine ‘sveč(a)nih’ odpadkov.
Približno 4.000 ton plastične embalaže, 15 milijonov prižganih sveč na leto; povprečno osem nagrobnih sveč na posameznika, pet samo v enem dnevu. Toliko znaša obremenilni izkupiček na slovensko okolje v obdobju enega leta. Z Ministrstva za okolje in prostor še bolj skrb vzbujajoče sporočajo, da Slovenci kot največji porabniki nagrobnih sveč v Evropi ob Avstrijcih in Poljakih (da, vsaj nekje smo v samem vrhu) na petih kvadratnih metrih skupno prižgemo reci in piši štirideset metrov visok, močno obremenjujoč stolp ‘upanja’.
Pa se spoštovanja do preminulih res ne da izkazati na okolju (in družbi!) bolj prijazen način? Seveda se da! Eno takšnih idej na primer že leta gojijo prav na ministrstvu, s tem ko na posebnem spletnem mestu ponujajo možnost, da vsakdo simbolično ‘prižge’ večno svečo in umrlim napiše posvetilo.
Vzroke, zakaj se slednje ne obnese preveč, lahko ponovno iščemo v našem začaranem kapitalističnem krogu, kjer virtualnost preprosto ne zadovolji oči radovednega soseda. No, pa da le ne bo vse tako črnogledo, pa čeprav skrajno realistično upravičeno, se letna količina kupljenih nagrobnih sveč polagoma vendarle znižuje, trend pa se vsaj pri manjšini zadnja leta obrača v pozitivno smer; plastične sveče so pričele nadomeščati njihove lesene, naravi bolj naklonjene ‘sestre’, večinoma domače izdelave.
Najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem pa je, da našteto ne odraža zgolj in samo vsiljenega ter roko na srcé, skrajno težko izogibnega multikapitalističnega vrtinca materialnih dobrin, temveč posledično tudi globoko zakoreninjeno krizo vrednot celotne družbe.
Kakorkoli obrnemo, dejstvo (zaenkrat) ostaja: dan spomina na mrtve – podobno kot vse druge praznike – vse več ljudi skuša obrniti v svojo korist. Vsak na svoj, žal nepravi način, vse prevečkrat z nečistimi nameni. Tudi in predvsem ilegalci. Od delavcev na črno, ki zlasti starejšim, proti plačilu, opravljajo razne storitve (prevoz peska od prodajalne do groba ter posip, čiščenje groba ipd.), neregistriranih prodajalcev aranžiranega cvetja, pa vse do nekoliko manj uglajenih tatov in žeparjev. Vse za ‘biznis’, kakopak. Da, celo na dan, ki naj bi prinašal t. i. simbolno očiščenje.
Najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem pa je, da našteto ne odraža zgolj in samo vsiljenega ter roko na srcé, skrajno težko izogibnega multikapitalističnega vrtinca materialnih dobrin, temveč posledično tudi globoko zakoreninjeno krizo vrednot celotne družbe.
IN REŠITEV? Vsaj minimalna sprememba mišljenja vsakega posameznika, ki se bo na dolgi rok lahko postopoma preslikala v konkretna dejanja skupnosti. Z njimi bo sprva resda mogoče premakniti le kamenček ali dva, a kasneje – upajmo – morda tudi na novo (tokrat pravilno) sestaviti celoten mozaik. Za začetek naj bo to sveže cvetje ali virtualna sveča.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
