Kaj so ljubezen, spoštovanje, vrednote današnjega časa … Živimo v nenavadnem obdobju, ki nekatere navdaja s strahom, obupom … drugi pa v tem vidijo priložnosti v bogatenju in kopičenju dobrin.
Ko pogledam družbo, ne samo pri nas, ampak v globalu, vidim razdvojenost, neenotnost … skratka vsak v svojem svetu … Kdo je kriv za vse to, če že iščemo krivca … Politika, vsi različni lobiji ali kar mi sami … Če pogledam iz svojega zornega kota, bi lahko rekel, da mi sami.
Zakaj? Ker se ne znamo poslušati, poslušamo druge, medije, čudno politiko in še bi lahko našteval. Pomembno je, da na prvo mesto postavimo sebe, svoj pogled in kaj si želimo. Tu nimam v mislih svojega egoističnega pogleda … Dajmo vse skupaj okrog prinest.
Ko znaš poslušati sebe, potem lahko resnično nekaj spremeniš in tako začneš pri sebi. Osebno sem bil v nekem zelo težkem obdobju, ko mi je razpadla družina, tako ožja kot širša (ločitev, iskanje samega sebe). Takrat sem si zastavljal vprašanje, kako naprej, kaj bi rad v življenju … Bil sem na razpotju med breznom ali pa, da si zastavim nove cilje in zaplavam naprej. Lahko rečem, da mi je uspelo slednje in priznam, da sem ponosen na to.
Ja, ne bi mi uspelo brez trdne volje (ljubezen do poklica). Ena mojih glavnih strasti so škarje in te so me vedno vlekle ven, da sem ustvarjal in ustvarjal. Te so bile moj motor, v dobrem in slabem.
Ko tako razmišljam za nazaj, sem danes hvaležen za vse to, ker na stvari gledam popolnoma drugače. Znam cenit življenje in čas, ki mi je dan. Spoštovani, v življenju ne šteje samo material, štejejo stvari, ki so tako preprosto enostavne, pa jih včasih ne vidimo.
V današnjem času kroji usodo sveta (vsaj po večini) virus, ki je strup za ljudi in našo družbo. Ko omenim besedo strup, sem imel v mislih naše odnose, vpliv le tega na naše življenje in celotno družbo. Sami dovolimo, koliko bo vse skupaj vplivalo na nas … Ja, imamo ukrepe , ki v nekaterih pogledih niso življenjski, ampak je na nas samih, iz katerega zornega kota jih gledamo.
Moj namen pisanja ni soditi, kaj je prav in kaj ni … Kajti marsikaj je prav ali narobe … Moj namen je vzbuditi razmišljanje, da je svet lep, če ga znamo doživeti, izkoristiti za dobre stvari. Slabo pride, ampak tudi mine, smo le popotniki v tem času, naj bo ta čas, le naš čas, kljub slabim energijam, ki nas obdajajo … Ne dovolimo, da se nas dotaknejo …
P. S. Frizerstvo je moja strast, obsesija. Priznam, močno pogrešam druženje, nastope, prijatelje, kolege. Letos se še družimo virtualno, naslednje leto pa upam, da se stvari vrnejo na stara pota. V upanju, da se kmalu spet srečamo in katero zastrižemo, vas lepo pozdravljam.
Besedilo: Metod Tasič
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
