Tina Maze je osvojila štirinajsto odličje in drugo slovensko zlato po vrsti na SP. Prvo zmago je v zakladnico primaknila Mateja Svet v Vailu leta 1989 v slalomu. Za Mazejevo je bila to druga medalja na SP v Garmisch-Partenkirchnu po srebru v superkombinaciji, skupaj pa tretja v karieri.
V Garmisch-Partenkirchen je pripotovala z izjemno popotnico dveh srebrnih olimpijskih odličij z olimpijskih iger v Vancouvru.
“Bila sem pripravljena na to, stotinke so se končno obrnile v moj prid,” je v eni izmed izjav po uspehu kariere dejala Mazejeva.
Na superkombinaciji je bila zelo blizu, le devet stotink sekunde jo je v skupnih časih ločilo od prvega mesta. Tudi na zimskih olimpijskih igrah v Whistlerju je veleslalomsko zlato zgrešila za štiri stotinke sekunde. In na svetovnem prvenstvu leta 2009, ko je prvič zadišalo po šampionskem naslovu, je le devet stotink sekunde zaostala za veleslalomskim zlatom.
“Sanjala sem zlato kolajno, upala tudi, vendar to ni dovolj, želja nihče ne usliši, treba je bilo dobro smučati in končno mi je uspelo. Želja je bila zelo velika, toda daleč od tega, da je bilo to lahko doseči. Himno sem doživljala zelo čustveno,” je spremljanje dviganja slovenske zastave in prvega igranja Zdravljice v njeno čast po osvojenem zlatu opisala Mazejeva.
Organizatorji so med finalno vožnjo Mazejeve predvajali nogometno navijaško himno “Slovenija gre naprej”, nato pa je Črnjanka, ko je videla, da je zmagala, zakričala od veselja, dvignila roke, stekla k tribuni, na kateri so vihrale tudi slovenske zastave, ter naredila kolo.
Medtem je na prelomnici ciljne strmine njen življenjski sopotnik in vodja ekipe Andrea Massi prav tako kričal, se vrgel v sneg, pri tem sta se zaletela z Miho Verdnikom, predsednikom strokovnega sveta za alpsko smučanje, nato pa je v objem padel še nekdanji bronasti olimpijec Jure Košir, tedaj predsednik alpskega zbora in odbora na Smučarski zvezi Slovenije.
Uspeha ne bi bilo brez izjemne ekipe. V ozadju uspeha je bil italijanski trener Livio Magoni, ki novo šampionsko zgodbo zdaj piše s Slovakinjo Petro Vlhovo. “Končno. Svetovna prvakinja, svetovna prvakinja … Bal sem se, da bi imela preveč spoštovanja do druge proge, predvsem, ker je bila izjemno mehka zlasti v spodnjem delu, ko so izgubljale čas tudi najboljše. Tina je izjemno pametno odpeljala ta del in čeprav je vodila po prvi vožnji, je bila zaradi stanja na progi v finalu v težkem položaju. Ni bilo možnosti za taktiziranje,” je nastop opisal Massi.
“Dozorela je za ta rezultat, saj je prebrodila tudi največjo težavo tekme. Zaradi dolgega čakanja na start je bilo tekmovalkam zelo težko ohraniti psihično zbranost in se nato dobro ogreti pred startom. V smučarskih čevljih so med drugim omrtvili prsti. Ekipa je ostala mirna in tudi Tina je ohranila koncentracijo.”
Za Mazejevo se je končalo srebrno in začelo zlato obdobje. Slovenci so doslej s prvenstev prinesli skupaj 23 kolajn. Devet pred osamosvojitvijo in 14 po osamosvojitvi. Mazejeva z devetimi kolajnami, od tega štirimi zlatimi, je daleč najuspešnejša.
Psihično naporni Schladming 2013 je Mazejevi prinesel kar tri kolajne, drugo zlato, tokrat v superveleslalomu, ter srebrni v superkombinaciji in veleslalomu.
Zadnje svetovno prvenstvo je bilo za Mazejevo Vail 2015, ko se je s SP poslovila v slogu superšampionke. Dve zlati kolajni v smuku in alpski kombinaciji ter srebrna v superveleslalomu.
Z olimpijskih iger je Tina Maze prinesla štiri odličja. V Sočiju 2014 je bila dvakrat zlata v smuku in veleslalomu, v Vancouvru 2010 dvakrat srebrna v superveleslalomu in veleslalomu.
V karieri je zbrala 26 zmag v svetovnem pokalu. V sezoni 2012/13 je postala skupna zmagovalka svetovnega pokala. V rekordni sezoni 2012/13 je nanizala 11 zmag in zbrala rekordno število točk svetovnega pokala (2414 točk).
Iz obdobja izpred deset let, ko je Tina osvojila svojo prvo zlato na največjih tekmah, je zanimivo osvežiti spomin na izjavo Jureta Koširja, takratnega prvega moža v hierarhiji slovenskega alpskega smučanja.
Mazejeva je izjemne uspehe naredila s svojo ekipo, Team to aMAZE. “Imamo različne načine, kako ustvariti šampione. Toda razpad reprezentance na manjše ekipe po mojem prepričanju ni pravi način. Mi niti nismo tako daleč, da bi o tem razmišljali, sicer pa zveze sploh ne bi potrebovali v taki obliki, kot sedaj, saj bi zadostovala dva ali trije referenti za oddajo prijav na tekme. Potrebujemo reprezentance, tudi zato, ker v njih med drugim pride do primerjave med tekmovalci in s tem do napredka,” je takrat ugotovil Košir.
Po desetih letih konkretno v slovenskem ženskem smučanju obstaja ne le ena, ampak šest ločenih ekip. Svojo ekipo ima Ilka Štuhec, po koncu sezone 2019/20 je šla na svoje Meta Hrovat, s svojima ekipama trenirata Andreja Slokar in Neja Dvornik, v svoji ekipi sta po sili razmer, po osamosvojitvi ostalih tekmovalk, tudi Ana Bucik in Tina Robnik. Maruša Ferk pa trenira kot del “mednarodne ekipe”.
Pripravil Sandi Mladenović
