Obstoječa pravila, po katerih naj bi bilo za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom ključno ohranjanje dveh metrov medsebojne razdalje, so utemeljena na zastarelih znanstvenih ugotovitvah in so preveč poenostavljena, opozarja skupina britanskih in ameriških znanstvenikov.
Širjenje virusa je odvisno od številnih dejavnikov, med drugim od pretočnosti zraka. Obstajajo dokazi, da lahko novi koronavirus ob kašljanju, kihanju ali kričanju po zraku potuje tudi precej več kot dva metra. Pri oblikovanju pravil o ohranjanju varne medsebojne razdalje bi morali zato upoštevati različne dejavnike, od prezračevanja do števila ljudi v prostoru in časa izpostavljenosti, v znanstveni reviji British Medical Journal poudarjajo znanstveniki z univerze v britanskem Oxfordu in ameriškega Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT).
Namesto enega samega pravila za vse bi morali pristojni organi opredeliti niz postopnih pravil oziroma nekakšen model distanciranja za različne situacije in kombinacije dejavnikov. “To bi zagotovilo večjo varnost v okoliščinah večjega tveganja in obenem prineslo večjo svobodo v okoliščinah z manj tveganja ter potencialno omogočilo vrnitev v normalnost vsaj v nekaterih delih družbenega in gospodarskega življenja,” verjamejo znanstveniki.
V odprtih prostorih, ko ljudje nosijo zaščitne maske in so pretežno tiho ali le govorijo, je tveganje okužbe veliko nižje kot v zaprtih, slabo zračenih prostorih, kjer ljudje ne nosijo mask ter na primer pojejo ali celo kričijo.
Avtorji v torek objavljenega članka tudi spomnijo, da se je začelo o ohranjanju dveh metrov fizične razdalje govoriti že konec 19. stoletja, ukoreninilo pa se je to pravilo z raziskavami širjenja virusnih okužb v 40. letih prejšnjega stoletja. A v desetletjih zatem je znanost močno napredovala in med drugim dokazala, da lahko virus v določenih okoliščinah po zraku potuje več kot dva metra, celo šest do osem metrov daleč.
