Zagovornik ugotavlja, da so nekatere ranljive skupine v slabšem položaju pri naročanju na obravnavo pri družinskem zdravniku. Razlog za to je, da nekatere ambulante ne upoštevajo veljavnih pravil o možnih načinih naročanja.
Zagovornik se je v okviru opravljenih svetovanj seznanil s težavami pacientov, ki so želeli priti v stik z družinskim zdravnikom. Dostopnost ambulant družinske medicine se je poslabšala predvsem zaradi uvedbe elektronskih načinov naročanja pacientov. Druge možnosti komunikacije z zdravnikom, ki so sicer zakonsko določene, pa so se zožile.
Težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe to povzroča predvsem ranljivim skupinam. Te so zaradi osebnih okoliščin starosti, invalidnosti, jezika, zdravstvenega in premoženjskega stanja v slabšem položaju, ker ne morejo, ne znajo ali ne zmorejo uporabljati novih tehnologij.
Zagovornik je preveril komunikacijsko dostopnost ambulant družinske medicine v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih. Slabše digitalno pismeni so opozorili, da do zdravnika po telefonu in osebno zelo težko pridejo.
»Po treh, štirih dneh dobim medicinsko sestro, potem pa je tudi časovna omejitev, od 9. do 12. ure, pa vmes je zasedeno. Izven teh ur je pa tajnica. Ni pa niti možnosti, da bi na tajnico kaj povedal.«
»V letu in pol nisem uspel priti do nove zdravnice. Imam redne kontrole na dve leti, ker imam težave z grlom. Sem klical, pisal na mail, ni bilo odziva, zato sem šel tja osebno.«
»Če greš preko aplikacije – ker sem računalniško pismen, še gre –, ampak potem pa zmrznem. Rabiš različne kode, da sploh dostopaš, potem pa čakaš. In čakaš, kdaj bodo odgovorili. Odgovor dobiš. Ampak če si mal zblojen, potem se pa zgubiš. Včasih tudi sistem ne dela.«
Zagovornik je ugotovil, da možnosti naročanja po telefonu v nekaterih ambulantah niso bile zagotovljene ves ordinacijski čas, ampak le nekaj ur dnevno. Informacije o načinih naročanja na avtomatskih telefonskih odzivnikih niso bile popolne oziroma so bile podane prehitro, da bi si jih bilo mogoče zabeležiti ali zapomniti. Nekatere ambulante niso bile opremljene z avtomatskimi telefonskimi odzivniki oziroma so bile informacije na teh odzivnikih zastarele ali pomanjkljive. Nekatere tudi niso zagotavljale naročanja po pošti in osebno z obiskom ambulante.
Zato je Ministrstvu za zdravje priporočil, naj izvajalci zdravstvene dejavnosti zagotovijo vse načine naročanja, kot so določeni z Zakonom o pacientovih pravicah in s Pravilnikom o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah. To pomeni osebno v ambulanti, po telefonu, po pošti in elektronsko.
Priporočil je, naj bo telefonsko naročanje v ambulantah na primarni ravni zdravstvene dejavnosti zagotovljeno ves ordinacijski čas. Ob nedosegljivosti v tem času pa naj se še isti dan zagotovi povratni klic. Vse ambulante bi morale imeti izven ordinacijskega časa tudi avtomatski telefonski odzivnik, ki bi nudil informacije o ordinacijskem času in o možnih načinih naročanja.
V priporočilu ministrstvu je Zagovornik navedel še, da je nesprejemljivo kakršnokoli omejevanje časa, kdaj lahko pacienti pošiljajo elektronska sporočila. Zato je priporočil, naj bo elektronsko komuniciranje z zdravniki brez časovnih omejitev.
Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti: »Digitalizacija oziroma uvajanje elektronskih načinov komuniciranja ne sme nadomestiti ali zožiti drugih zakonsko predpisanih možnosti dostopanja do družinskih zdravnikov. Prikrita doktrina omejevanja dostopa do čakalnic za tiste, ki potrebujejo zdravnika, je nesprejemljiva.«
