Pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin v pobudi za presojo ustavnosti, ki sta jo danes naslovila na ustavno sodišče, trdita, da lahko država prepove gibanje po državi in določi policijsko uro le, če razglasi izredno stanje. “Če izrednega stanja ne razglasi in gibanje v in po državi prepove, ravna protiustavno,” sta prepričana.
Teršek je za STA pojasnil, da sta pobudo, ki je tudi objavljena na njegovi spletni strani, že poslala ustavnemu sodišču. Kot navajata v pobudi, ustava v 32. členu določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.
Ta pravica se sicer sme omejiti z zakonom, a le, če je to potrebno, med drugim da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Ustava daje državi pristojnost, da omeji pravico do svobodnega gibanja v in po državi, a mora pri tem navesti prepričljive razloge, da je to nujno, primerno in sorazmerno, da bi se dosegel legitimni cilj v javnem interesu. Hkrati pa ustava državi ne daje pristojnosti, da gibanje v in po državi kar prepove, opozarjata Teršek in Pavlin.
Tako lahko država gibanje v in po državi prepove samo, če razglasi izredno stanje. Sicer mora poseči po manj restriktivnih, blažjih ukrepih.
O izrednem stanju govori določba 16. člena ustave, ki pravi, da je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti človekove pravice in temeljne svoboščine v vojnem in izrednem stanju. Lahko se razveljavijo ali omejijo le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva.
“Če bo v in po državi gibanje prepovedano in bo zapovedana policijska ura, bo to protiustavno: protiustavno kršenje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin prebivalstva in protiustavno ravnanje državne oblasti. Ukrepa vlade bosta očitno protiustavna,” sta zapisala.
Tako trdita, da je zakon o nalezljivih boleznih, na katerega se vlada sklicuje pri uvajanju omenjenih ukrepov, protiustaven. Zakon namreč določa, da se lahko prepove oz. omeji gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih, s čimer da državi pristojnost, da stori nekaj, kar ji ustava ne dovoljuje, to je prepoved gibanja na območju celotne države, ne da bi razglasila izredno stanje.
Ocenjujeta, da je isti legitimni cilj, to je preprečevanje, omejitev in zajezitev širjenja nalezljive bolezni, mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
“Prepoved, da se z avtom odpelješ od točke A do točke B, pa tudi nazaj, ni sama po sebi nujna za preprečitev širjenja nalezljive bolezni. Ni niti razumna, niti primerna, niti sorazmerna prepoved. Enako velja za sprehod, vožnjo s kolesom, pohajanje po gozdu, obisk ljubljene osebe ali družinskih članov – ki so vsi zdravi. Hkrati pa sedaj tudi vsi živijo/živimo v ‘rdečem območju’, ker je celotna država obarvana v rdečo epidemično barvo,” sta še zapisala.
Poudarjata, da država ne more kar prepovedati gibanje in vsakršno gibanje. “Torej, dejansko ga lahko, pravno pa ga ne bi smela. A prav to država počne: zdaj ne samo omejuje gibanje, ampak ga prepoveduje. Za to pa še vedno ne navede nujnih razlogov – ker ni nujnih razlogov,” opozarjata.
