Tepežni dan, ki ga praznujemo danes, 28. decembra, je bil nekoč edini dan v letu, ko so lahko otroci, ki to ponekod še počnejo, s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle.
Otroci so začeli tepežkati že zgodaj zjutraj pa do poldneva. Hodili so od hiše do hiše, vendar še preden so obiskali sosedove hiše, sta jih po riti dobila mama in oče, babice in dedki, torej vsi odrasli pri hiši.
Običaj je bil, da so pri vsaki hiši dobili skromno darilo: štručko, jabolka, suho sadje, orehe, tudi kos potice, kruha ali celo klobaso. Danes redke otroke, ki to še počnejo, odrasli najpogosteje razveselijo z drobižem in nečim sladkim, ponekod pa jim ponudijo tudi tople napitke.
Pri tepežkanju gre za nekakšen splet različnih osnov: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov. S šibo, ki je imela življenjsko moč narave, so z dotikom to moč prenašali na odraslega. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Če tepežkarjem niso odprli vrat pa je hišo celo leto čakala nesreča. Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, tudi v gore niso šli. So si pa na ta dan zaželeli srečo. Med mahanjem s šibo so otroci izrekali zanimive ritmizirane izreke.
“REŠTE SE, REŠTE SE, ZDRAVI VESELI, DOLGI, DEBELI,
DA BI DOSEGLI SIVO BRADO IN DOČAKALI LETO MLADO!”
Ta ljudski običaj oziroma šego so v nekaterih krajih, tudi na Koroškem, ohranili še do danes. Zagotovo s tem otroci najbolj razveselijo babice in dedke, saj jih s tepežkanjem spomnijo na otroške dni.
Vir: Ringaraja
