Pred koroško publiko je svojo premiero doživel zgodovinsko-vojni film Ostri vrh, ki govori o vojakih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki so v zadnjih dneh pred pričetkom druge svetovne vojne poslani na severno mejo, da bi se soočili z nemškimi napadalci. In ta meja je prav na Koroškem, kjer so se tudi dejansko odvijali težki boji ob pričetku druge svetovne vojne v Sloveniji. Čeprav je zgodba Ostrega vrha v veliki meri izmišljena, pa temelji na resničnih dogodkih, ki so se odvijali aprila 1941 in so dokumentarni v zgodovinskih zapisih.

V filmu, ki smo si ga ogledali v nedeljo, 6. aprila 2025, v Večnamenski dvorani Kotlje, igra tudi Korošec, Ravenčan Simon Planšak. Domače občinstvo ga pozna po številnih odrskih vlogah, saj že več let aktivno sodeluje v gledališki sekciji Kulturnega društva Kotlje in s svojimi interpretacijami različnih vlog navdušuje ob vsaki uprizoritvi.

S Simonom smo se o gledališču, snemanju filma in njegovih izkušnjah s snemanjem pogovarjali po ogledu Ostrega Vrha.  

Kako je potekalo snemanje filma Ostri Vrh? Ste se za snemanje kako posebej pripravljali?

Snemanje je potekalo zelo zanimivo, zelo dinamično. Celotna ekipa je bila odlična. Bilo je veliko smeha in zabave, seveda pa ko je bila kamera vklopljena, smo vsi opravili svoje delo, kot se spodobi. Ko smo dobili scenarij, smo si ga pogledali in preučili. Dobili smo se parkrat na suhih vajah, da smo celoten tekst šli skozi in naredili popravke.

Korošci vas predvsem poznajo po aktivnem sodelovanju v Gledališki sekciji kulturnega društva Kotlje. Kako se nastopanje v filmu razlikuje od tistega na odru?

Nastopanje v filmu in gledališču se zelo razlikuje. V filmu lahko kader ponoviš večkrat, v gledališču tega ni. Tam moraš gledališko predstavo oddelati v enem kosu in poprav ni. Na odru moraš dati od sebe pravo energijo, da te gledalci začutijo in dobijo od tebe tisto, po kar so prišli. V filmu se lahko kader posname na tisoč in en način in tako lahko igralca predstaviš v najboljši luči.

 Vam je bilo težko za seboj pustiti odrske deske in se preizkusiti pred kamero?

Ne. Niti malo. Kamera je vedno pravi izziv, ni bil pa to prvi nastop pred kamero, saj sem igral manjše vloge v nanizanki Ja šef in Za hribom, pa tudi v igranem dokumentarcu Inohumanum.

Kako to, da so za vlogo v filmu izbrali ravno vas? Se že od prej poznate z ekipo Filmskega ustvarjalnega društva Loke Studio?

Za vlogo v filmu sem izvedel od odrske soigralke Erike Breznik, ki je bila na gledališki tržnici in tam spoznala Matica Poropatiča, sicer režiserja filma Ostri Vrh. On je iskal kandidata za vlogo graničarja, ki mora biti domačin iz Koroške. Jaz sem ga kontaktiral in tako je sodelovanje steklo. Prej ga nisem poznal, kot tudi ne filmskega ustvarjalnega društva Loke.

Ste se takoj vživeli v vlogo, ali je nastopanje pred kamero zahtevnejše od odrskega dela?

Vloga se mi je že na prvi pogled zdela zelo zanimiva, saj sem bil edini Korošec, kot lik domačina graničarja. Bi rekel, da sem se kar hitro vživel v lik. Ne bi rekel, da je nastopanje pred kamero zahtevnejše, prej nasprotno.

Kako ste se pripravili na vlogo?

Nekih posebnih priprav ni bilo. Najprej predelati tekst, potem začutiti lik in seveda v pogovoru z režiserjem vso stvar do potankosti dodelati in upoštevati smernice režiserja.

Snemali ste v Zasavju in nekaj tudi na Koroškem. Imate občutek, da so kraji dovolj avtentično predstavljeni?

Snemali smo v Zasavju, natančneje v Podkumu, kjer je bila ena zapuščena kmetija. Bi rekel, da so kraji zelo podobni našim koroškim in tudi zato je bilo skoraj kot na Koroškem. Pogled na oddajnik Kum me je spominjal na našo Uršljo  goro.

Kot predstavnik Koroške imate v filmu precej pomembno vlogo – igrate graničarja oziroma obmejnega stražarja. So poleg vas nastopili tudi drugi Korošci?

Bil sem edini predstavnik Koroške.

Zaigrali ste v zgodovinsko-vojnem filmu. Vas ta tematika tudi sicer zanima?

Zgodovina me vedno zanima. Ampak zaradi filma sem se še bolj poglobil in izvedel veliko novih stvari v zvezi z začetkom druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Na primer prej sploh nisem vedel, da se je začela vojna prav tu pri nas na Koroškem.

Uniforme v filmu so avtentične – kako je bilo obleči takšno uniformo in se preleviti v vojaka iz druge svetovne vojne?

Uniforme so, kako bi rekel, kopije originala, sicer niso iz leta 1941, ampak avtentične, narejene po izvirni uniformi tistega časa. Sposodili smo si jih iz Gledališča v Zagrebu. Zelo zanimivo je bilo in s ponosom sem jo oblekel. Je pa za poletni čas, ko smo snemali, precej vroča. Ni pa to prva uniforma, ki sem jo nosil, saj sem bil 7 let poklicni vojak Slovenske vojske.

Pri vsakem filmu je igralce potrebno pred snemanjem naličiti. Kakšne so bile priprave v ”maski” za vas?

Posebnega ličenja ni bilo, edino da obriti sem si moral brado.

Se vam zdi pomembno, da se podrobneje predstavijo dogodki iz preteklosti, četudi v nekoliko fiktivni različici?

Vsekakor je pomembno. Čim več takšnih dogodkov, da se bomo vsi zavedali, da se kaj takega, kar se je dogajalo med letom 1939 in 1945, preprosto ne sme več zgoditi. Čeprav danes živimo v turbulentnih časih, sem vseeno optimist, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Ste se med snemanjem soočali s kakšnimi težavami? Je vse potekalo brez večjih težav ali ste se morali čemu še posebej posvetiti?

Večjih težav ni bilo. Vsaj jaz jih nisem opazil. Bi morali vprašati Matica režiserja. Edino eno stvar lahko izpostavim – ko smo snemali prizore zunaj na prostem, nas je motil zvok potniških letal.

Zdaj imate izkušnje iz obeh svetov – kaj bi rekli, vam je ljubši film ali gledališče?

Bom rekel eno in drugo. Vse ima svoje čare.

Boste nadaljevali z igralsko kariero, vas to zanima?

Vsekakor bom nadaljeval. To je eden najboljših hobijev. Biti na odru in igrati like, ki niso vsakdanji, je največji izziv. Jaz sem amaterski filmski in gledališki igralec in kolikor mi bo čas dopuščal, bom sodeloval v projektih tako v gledališču kot pred kamero. Sicer pa smo v gledališki skupini KD Kotlje pravkar zaključili s predstavami Poroka čistilke Marije, zdaj sledi malo pavze, potem pa jeseni nova predstava in novi projekti.

Simona bomo zagotovo še večkrat videli – tako na gledaliških odrih, kot tudi pred kamero. Igralstvo ima v krvi in še kako rad stopi pred občinstvo in gledalce očara v najrazličnejših vlogah.  Simonu želimo čim več uspeha na odrskih deskah kot tudi pred kamero in se že veselimo njegovega naslednjega igralskega podviga.