V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (točneje leta 1977) je nastala Vorančeva pohodna pot (kulturna transverzala), ki najlepše povezuje mladost našega pisatelja in njegove družine v domačem kraju in je hkrati tudi prizorišče nekaterih njegovih pisateljskih del. Na kulturnem popotovanju po Prežihovi poti, kot so dogodek naslovili organizatorji – Koroški pokrajinski muzej, so pohodniki spoznali Voranca, ki je največ svojega literarnega navdiha črpal prav iz domačih logov. Po Vorančevi poti sta jih popeljala etnologinja Andreja Šipek in direktor KPM mag. Tadej Pungartnik.
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc se je rodil 10. 8. 1893 v Kotnikovi bajti v Podgori. V njegovi rani mladosti se je družina pogosto selila po okoliških hribih (Mihev, Kravperh, Kogelnik, Prežih, Prežihova bajta).
Udeleženci pohoda so se zbrali pri župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah in se na pokopališču ustavili pri nagrobnem spomeniku rodbine Kuhar. Njihova pot se je nadaljevala naprej do Kotnikove bajte v Podgori, kjer se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar kot prvorojenec. S starši je tu živel samo nekaj mesecev. O tem danes priča spominska plošča na sedanji prenovljeni hiši. Nato so nadaljevali pot proti globači Pekel, kjer je Lovro pasel živino in od koder je mami prinesel šopek solzic.
“Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekli Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od streh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubilo v črno, skrivnostno lesovanje. Bregovi so bili porastli z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako.«
Pot se je nato vila naprej do domačije Kogelnik, kjer so se Kuharjevi naselili od leta 1896 do leta 1900 kot najemniki grofovske kmetije. V črtici Bolečina Voranc opisuje domačijo na Koglu: “S šestimi sem začel hoditi v šolo. In sicer na zimo, kakor je bila takrat navada. Moji starši so bili najemniki neke grofovske kmetije, ki je ležal uro hoda od šole na lepem hribu, ki se je imenoval Kogelnik. Tudi kmetija, na kateri smo bili najemniki, se je imenovala tako. Na hribčku za hišo so rastle tri mogočne, nekaj sto let stare lipe, in s tega mesta se je videla vsa naša dolina kakor odprta knjiga. Sredi te doline je bila vas in sredi vasi je bila šola. Vse je bilo videti tako na tanko, kot da bi bilo na dlani pred teboj. Na hribu rastejo tri mogočne, več kot sto let stare lipe, s koder se je videla vsa naša dolina.“
V črtici Levi devžej pa Voranc opisuje Kogovsko dimnico.
Pot se je vila naprej proti Ivarčkemu jezeru. Nad jezerom stoji domačija Ivartnik oz. pri Bunku, ki jo Voranc opisuje v svojem romanu Jamnica. Krasen pohod so nadaljevali mimo Lužnika, Šrotneka, cerkve sv. Mohorja in Fortunata ter od daleč opazovali Časovo vilo, v kateri je Voranc z družino živel pet let.
Pohodniki so Vorančevo pot zaključili pri Prežihovi bajti. “Dobrih deset let je Vorančev oče posojal svojo ljubezen Prežihovi zemlji, ob tem pa se je oziral, kje bi do česa svojega prišel. Leta 1911 se je to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil, ko je bil Prežihov grunt spet na prodaj, spodnji del: Prežihovo bajto in okoli nje v lepi legi nekaj nad pet hektarjev setvenega in travniškega sveta ter tri in pol hektarje gozda. Sedaj so Kuharjevi dokončno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodatji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. “Prežihova bajta je značilna koroška stavba malega kmeta (𝑏𝑎𝑗𝑡𝑙𝑒𝑟𝑗𝑎) in je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Posamezne postaje Vorančeve poti so sestavni del spomina na mladost našega pisatelja in na nekatere postaje, ki jih je opisoval v svoji literarni beri. Ko smo jih prehodili ob 130-letnici Prežihovega rojstva, smo ponovno občutili, da je ta pot veličasten spomenik, ki pod košato Uršljo goro za vse čase ohranja spomin na našega velikega pisatelja in na njegova dela.
Vir: ravne.si
