Peter Leskovar: “18. let delovanja v Slovenj Gradcu je pustilo na meni izjemen pečat”

V teh dneh, ko se kristjani pripravljajo na največji krščanski praznik, smo se pogovarjali z župnikom, ki je nekdaj služboval v Slovenj Gradcu, sedaj pa je župnik v Župniji Zreče, Petrom Leskovarjem.

Peter Leskovar je osemnajst let bil tudi v vlogi bolnišničnega duhovnika, ki je sočutno nagovarjal in spremljal bolne, trpeče in onemogle, jim pomagal h globljemu, odrešilnemu doživetju Božjega usmiljenja in zdravja.

V času intervjuja mu je tudi umrla mama, ga. Jožefa, ob tem mu izrekamo iskreno sožalje.

Koliko časa ste že v Župniji Zreče in kako se tam počutite? Kakšna je razlika med Slovenj Gradcem in Zrečem?

Hvala za vprašanje. Še dobro, da me tu in tam kdo vpraša, da se zavem, kako hitro teče čas. Letos (2024), 31. julija bo minilo točno 12 let. Počutim se dobro. Iskreno lahko rečem, da mi je bilo lepo na prvi župniji Hoče (diakon), potem v Stolnici Maribor(kaplan) in prav tako v Slovenj Gradcu (župnik). Bogu hvala za to milost. Ker je tod blizu (Konjiška vas) tekla moja zibelka, se mi ni bilo težko navadit na te kraje. So pa razlike. Že pri strukturi mestnega jedra, cerkve so zelo različne, župnišče, način delovanja župnije. Ni pa nobenega dvoma, da je 18. let delovanja v Slovenj Gradcu pustilo na meni izjemen pečat. Se velikokrat Bogu zahvalim za podarjenih 18. let, ki sem jih preživel pod varstvom svete Elizabete.

Kakšno je bilo Vaše otroštvo, kaj se najbolj spominjate? Kako ste doma praznovali Veliko noč?

Rodil sem se doma, v Konjiški vasi. Spominov na otroštvo je zelo veliko in so zelo lepi: ata, mama, eno leto starejša sestra Irena, zatem sta prišla še Bernarda in Vlado, stara mama, stari ata, prekrasna narava, preprosta domača hiša, hlev, živali, travniki, gozdovi, vinograd, potok … Pravzaprav vse za idilično otroštvo. In če se človek zraven nauči še pridno delat in zvesto molit, je spomin popoln.

Glede Velike noči, pa sem verjetno del tiste generacije, ki se je tega največjega krščanskega praznika zelo veselila. Rad se spominjam velikonočne procesije, blagoslova ognja, blagoslova velikonočnih jedi, streljanja s karbidom. In še nekaj je nepozabnega: nova obleka in pisanka od botrov. Radost obhajanja Velike noči se je začela na Cvetno nedeljo, ko sem nesel k blagoslovu žign (snop-butaro), na vrhu katere je kraljevala sladka pomaranča. Ena sama, a je prinesla morje veselja.

Zakaj ste se odločili za duhovniški poklic? V kateri župniji ste najprej maševali? Ali Vas to osrečuje? Bi karkoli spremenili?

Bolj ko prihajam v leta, bolj čutim, da mi je bil duhovniški poklic podarjen. Zagotovo po zaslugi staršev in sorodnikov, ki so veliko svojega časa namenili molitvi in rednemu obisku svete maše. Redna molitev in sveta maša je bilo nekaj po sebi umevnega. Poleg tega sem si vedno želel nekaj dobrega narediti za ljudi. Ob domačem župniku sem odkril duhovništvo kot eno izmed možnosti. Posvečen sem bil leta 1987 v mariborski Stolnici, kjer sem tudi začel maševati. Verjetno se boste spraševali kaj pa sem potem delal v Hočah. V Hočah sem bil diakon, to je leto priprave na duhovništvo. Sveta maša – maševanje me zelo osrečuje. Po svoji strukturi je to vrhunska oblika komunikacije in predvsem studenec neverjetnih milosti. Zato ni nobenega razloga, da bi karkoli spreminjal. Vsaka sveta maša me na nek način revitalizira, ozdravlja, blagoslavlja. In kar je še posebej dragoceno: »oblikuje« za dela usmiljenja.

V Slovenj Gradcu se vas spominjajo, kot osebo, ki je motivirala mlade za verouk, ga z njimi tudi igrala in jih spodbujala. Učili ste jih za življenje in vsako uro napravili zanimivo. Kaj bi predlagali, da bi tudi danes mladi rajši obiskovali verouk in mašo?

V Slovenj Gradcu je bilo res ogromno lepega. Tudi verouk. Za otroke, mlade in študente. Zelo rad učim verouk. Mogoče tudi zato, ker so otroci zelo direktni, iskreni. Verouk sem učil že v času bogoslovja v Staršah, kasneje v Hočah, v Stolnici, v Slovenj Gradcu in zdaj v Zrečah. Spomini so nepozabni. Vesel sem, da sem uspel vse birmance (v Stolnici tudi prvoobhajance) obiskati na domu. Bogu hvala za vse dobro glede verouka. Da bi vsi veroučenci ostali dobri in da bi zavzeto negovali lepoto svetega v sebi, vsako leto opravim kakšno sveto mašo zanje.

Kako narediti verouk in sveto mašo zanimivo? Verjetno so v podobnim vprašanjem ukvarjajo tudi učitelji in vzgojitelji. Način življenja, predvsem pa »močno prijateljevanje« s sodobnimi mediji in omrežji pušča svoje sledi. Opažam, da so mnogi v »svojem« svetu in da nekateri ne morejo biti zbrani. Vsako uro iščem rešitve. Zelo pomirjujoče deluje pesem, molitev, meditacija. So rešitve. Predvsem pa prosim starejše, stare starše, blagoslavljajte svoje vnuke in vse mlade.

Zakaj menite, da interes za duhovniški poklic med mladimi upada?

Razlogov je veliko. Mogoče manjka želje: »Hočem narediti nekaj lepega, nekaj dobrega«. Doma, sosedom, sošolcem, svetu v katerem bivam. Vsak dan koga presenetit, ki potrebuje pomoč. Ta želja usiha, na pohodu je izrazit individualizem oziroma sebičnost. Tolerira se veliko slabega. Sem bil zelo žalosten, ko so mi otroci pripovedovali koliko računalniških igric je, kjer je glavno streljanje, ubijanje, uničevanje … In to je » humus« iz katerega raste prihodnost. Velik razlog za pomanjkanje duhovnikov je manjše število otrok. Nenazadnje je vzgoje v tej smeri premalo. Močno na to vpliva sekularizacija. Zanimivo je, da se je pomanjkanju duhovnikov pridružilo pomanjkanje v mnogih poklicih. Primanjkuje učiteljev, zdravnikov, … in delavcev. V Zrečah je v tem času veliko delavcev iz vseh koncev sveta. Opažam tudi, da se nekaterim enostavno ne ljubi delat. Nimajo delovnih navad. Zaskrbljujoče. Največji razlog pa je pomanjkanje molitve.

V zadnjem času razpade veliko zakonov? Zakaj menite, da je temu tako? Ali vam pridejo po nasvet zakonci, ki jim grozi razpad zakona?

Statistika je zelo boleča. Že statistika, kaj šele pretrgani odnosi, ranjene duše, srca. V zakon vsak prinese samega sebe. Dobre in slabe strani svojega značaja. Ko odraščaš so starši in vsi, ki to spremljajo  »razumevajoči«(tako pač je), a ko pride zakon, odnos 1 na 1 pa prihaja do soočanja, ki boli. Rešitev je v vzgoji trdnih in klenih ljudi. Blagodejno pomagajo zakonske skupine. V času, ko se zakon »lomi«, jih pride na pogovor zelo malo. Marsikaj je še rešljivega, a vsak upa, da bo šlo in da bo sam zmogel. Potem pa še podpora medijev… Ni jim lahko. Vse bolj sem prepričan, da je ena izmed nalog vsakega župnijskega občestva, da moli za zakonce in blagoslavlja skupno potovanje.

Kako ste doživljali lanskoletne poplave? Kakšno je vaše mnenje, zakaj prihaja do takšnih naravnih katastrof?

Tudi v Zrečah smo imeli delček te tragedije. Ko vidiš moč narave in uničujoče posledice, ti zmanjka besed. A sredi te bolečine se zgodijo velike zgodbe ljubezni, medsebojne pomoči, novega upanja. Tudi v Zrečah je bilo tako. V krogu dveh kilometrov se je pojavila huda nevihta, napolnila struge in odnašala vse, kar je bilo mogoče. Težke posledice je pustila za sabo. Ob obisku sem začutil lepoto povezanosti in medsebojne pomoči. Kaj reči ob tem? Narava nas ne kaznuje, ampak uči. Poplave »ukazujejo«, da se struge in vodotoki sproti čistijo, tudi gozdne površine. Učijo nas kje je za reko (potok) njen prostor, ki naj se ga človek ne dotakne …. Predvsem pa čistit struge rek in potokov. Zato še enkrat, narava ne kaznuje, pač pa uči.

Kako komentirate vojno v Ukrajini, ki traja že dve leti?

Vsaka vojna, kjerkoli na svetu, je poraz. Za človeka in človeštvo. Velik poraz in bolečina mnogih nič krivih in nedolžnih ljudi. Poudarjam, kateri koli vojna. In kjerkoli na svetu. Če bi Rusija spoštovala leta 1992 podpisan sporazum, ne bi bilo vojne. Ima pa vsaka vojna svojo specifiko. Vsak, ki malo bolj pozna ruske klasike (Dostojevskega, …), bo nekoliko bolj razumel napad Ukrajine. Odnos, ki ga ima Rusija do Zahoda, in naše kulture je izrazito mesijanski. Zato so razlogi povezani z Nato-m bolj ali manj obrobnega pomena. Veliko je še dejavnikov, ki so nam neznani. Svoje vedno dodajajo vojni dobičkarji. A prepričan sem, da je rešitev in da lahko pri tem pomagamo vsi. O, ko bi vsi ljudje, posebej kristjani zavzeto sledili pozivom papeža Frančiška, ki nas nenehno prosi za molitev za mir v Ukrajini, Gazi in drugod po svetu! Pridružimo se. Vsak dan. Ne navadimo se na vojno.

Kaj je najpomembneje, da se kristjani pripravijo na Veliko noč?

Velika noč  je potrebno najprej umestiti v zgodovinski kontekst. Gre za noč, ko so bili Izraelci rešeni iz egiptovske sužnosti. Veliko bolj kot si moremo misliti, je ta noč, ta rešitev pomembna. Brez očitnega posega Boga, h kateremu so se obrnili, jih ne bi bilo več. Ta spomin judje so in še vedno slovesno obhajajo. To jih je ohranjalo tudi takrat, ko je babilonski kralj Nebukadnezar leta 586 pred Kristusom razdejal Jeruzalem in jih odpeljal v babilonsko sužnost. Tudi Jezus je bil jud in je z vsem srcem praznoval Veliko noč. Še več. Leta 33 je s svojo smrtjo in vstajenjem praznovanju dodal osebnostno razsežnost. Ne gre le za rešitev izvoljenega ljudstva, gre za rešitev vsakega človeka. Preprosto bi lahko rekli, da nismo rojeni za grob, ampak za večno življenje. Če imam to pred seboj, je vsak korak v postnem času dragocen. Molitev, post in miloščine ni zgolj navada, pač priložnost, da v polnejši meri zaslutim življenje kot dar. Letošnja priprava je nadvse simpatična, saj skupaj z otroki gradimo mostove. 6 pričevalcev (Dejan Fabčič, Cene Prevc, Rok Škrlep, Luka Sešek, Nina Pušlar in Martin Golob) spodbuja otroke, starše in vse ljudi dobre volje, da utrdimo mostove prijateljstva, povezanosti. Da enostavno gradimo boljši svet. Prepoznati svojega bližnjega in sebe v luči Očetove ljubezni, to je smisel posta.

Kaj bi sporočili vsem vernikom, bralcem Koroških novic glede Velike noči? Kaj je pomembno v življenju?

Najprej vsem želim, da bi obudili spominjanje na prvo Veliko noč in obenem povprašali starejše, posebej babice in dedke kako so oni praznovali.

Druga želja je, da bi ob Veliki noči odkrili brezpogojno bližino Boga v vseh razsežnosti življenja. Posebej v tistih, kjer razum dobesedno odpove, to je trpljenje, smrt. Nikoli, res nikoli nas Bog ne zapusti in ne obupa nad nami. Jezus nam je to osebno potrdil. Zato je vsak bolnišnica, dom ostarelih in tam kjer ljudje hudo trpijo prostorje Ljubezni. Človek lahko pri tem odpove, Bog nikoli. Naj bo to tudi spodbuda, da si v velikonočnem času vzamemo več časa za pogovor in bližino bolnim, ostarelim.

In še tretja želja. Pomnožimo molitev drug za drugega. Dajmo molitev v »urnik« vsakdanjega življenja. Molitev je tista, ki prinaša vse potrebno za dušo in telo. Tudi znani latinski pregovor pravi: »Molimo, da bo zdrav duh v zdravem telesu«.

Milosti polno obhajanje velikonočnih praznikov, ljubega miru in zdravja. Ter prijazen pozdrav na Koroško iz prav tako sončne strani Pohorja.