Srčni zastoj je eden izmed vodilnih vzrokov smrti v razvitem svetu. V Sloveniji ga vsako leto doživi okoli 1700 ljudi, torej 4–5 oseb na dan. Večinoma se zgodi doma in v kar polovici primerov so prisotni očividci, torej svojci žrtve. Preživetje in kakovost življenja preživelih sta odvisna od tega, kako hitro po dogodku se začne osebo oživljati in ali se uporabi avtomatski defibrilator (Strnad, Borovnik et al, 2016: 4).
Kdo so prvi posredovalci?
Prvi posredovalec (v nadaljevanju: PPO) je oseba, ki obvlada temeljne postopke oživljanja, uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja in v omejenem obsegu tudi prvo pomoč pri drugih življenje ogrožajočih stanjih (ibidem: 4). Prvi posredovalci so dodatno usposobljeni gasilci ali drugi člani sil za zaščito in reševanje, ki jih po naročilu zdravnika, aktivira regijski center za obveščanje (v nadaljevanju: ReCO). Namen sistema PPO je, da enote PPO pridejo do bolnika še pred prihodom ekipe NMP ali drugih reševalnih služb in prvi nudijo pravilno pomoč osebam z nenadnim srčnim zastojem ali drugimi nujnimi življenjsko ogrožajočimi bolezenskimi stanji.
Prvi posredovalci ne zamenjujejo enot nujne medicinske pomoči (v nadaljevanju: NMP) ter ne opravljajo dela, ki ga mora opraviti enota NMP na območju, ki ga pokriva, temveč lahko enote PPO, delo NMP uspešno dopolnjujejo.
Usposabljanje in licenca
Svet za reanimacijo Slovenskega združenja za urgentno medicino je pripravil usposabljanje kandidatov za PPO, ki je enotno za vso Slovenijo. Na tečaju, ki je obsega 10 ur teorije in praktičnega dela, se temeljnih postopkov oživljanja (v nadaljevanju: TPO), pravilen pristop do poškodovanca, oceno odzivnosti in prizadetosti ter pravilen postopek oživljanja z uporabo avtomatskega eksternega defibrilatorja (v nadaljevanju: AED), in drugih pripomočkov prvih posredovalcev.
Na praktičnem delu se izvajajo scenariji intervencij – tujek v dihalni poti, nezavestne osebe, neodzivne in v srčnem zastoju odrasle osebe, oživljanje dojenčkov, otrok, utopljencev in druga življenjsko ogrožajoča stanja. Izpit obsega teoretični in praktični del pred komisijo zaposlenih v Nujni medicinski pomoči. Na sliki 1 je prikazana licenca prvega posredovalca, ki velja 1 leto. Licenco je potrebno obnavljati.
Organiziranost PPO v občini Mežica
Prostovoljno gasilsko društvo Mežica (v nadaljevanju: PGD Mežica) je bilo dne 24. 11. 2014 vključeno v sistem PPO. Enota PPO trenutno šteje 15 članov, z opravljeno licenco, nekateri med njimi imajo opravljen 70 in 90 urni tečaj Prve pomoči. Od februarja leta 2018 je enota PPO organizirana kot samostojna enota, ki deluje v okviru PGD Mežica. Vodja enote PPO je Tomaž Homer, VGČ II st., z opravljenim 90 urnim tečajem PP in licenco za prvega posredovalca.
PGD Mežica nudi enoti PPO podporo (vozila, nabava materialno – tehničnih sredstev) s katero se zagotavlja nemoteno delovanje enote PPO. V letošnjem letu so nabavili predihovalni balon s kompletom mask za izvajanje umetnega dihanja, ki bo v veliko pomoč skupaj z AED pri nudenju pomoči obolelim z nenadnim zastojem srca.
Intervencije in dostopni časi PPO
V času od 24. 11. 2014 do 14. 03. 2019, je bilo skupaj 30 posredovanj, gre za različne dogodke od reanimacije do druge pomoči, 17-im obolelim z različnimi težavami smo uspeli pomagati, Vsaka izguba človeškega življenja predstavlja velik šok in predstavlja stres, ki ga vsak član enote PPO, na svoj način, uspešno premaguje.
Število Intervencij PPO narašča. Samo v letu 2019 v slabih dveh mesecih in pol smo PPO intervenirali kar 8 krat. Dostopni čas je čas od vstopa klica v sili v sistem do prihoda ekipe na kraj dogodka. Dostopni čas od klica na pomoč do prihoda PPO na kraj dogodka, v povprečju znaša od 3 – 4 min, odvisno od časa in razdalje ter lokacije, kjer se je dogodek zgodil.
Ko je ogroženo človeško življenje, so pomembne sekunde, ne minute! Od trenutka, ko se oseba zgrudi na tla, preneha dihati, je z vsako minuto, ko ji nihče ne pomaga, 10 odstotkov manj možnosti za preživetje brez posledic, po 10 minutah so te možnosti še zelo majhne!
Intervencije in dostopni časi NMP
Ekipa NMP z Raven na Koroškem pride v 10-ih minutah morda do Mežice, morda do Dravograda, kar je odvisno od razmer na cesti. V 10-ih minutah nikakor ne uspe priti na Strojno, v Črno, kaj šele do Slovenj Gradca ali dlje.
V prvih intervencijah se je pokazalo, da so dostopni časi PPO vsaj enkrat krajši od ekip NMP,
V prvih intervencijah se je pokazalo, da so dostopni časi PPO vsaj enkrat krajši od ekip NMP, v povprečju je v letu 2014 ta čas za enote PPO znašal nekaj manj kot 4 minute, medtem ko je ekipa NMP potrebovala dobrih 9 minut. Lani so bili povprečni dostopni časi za ekipe NMP na Koroškem 10 minut, če pogledamo samo intervencije, kjer so ukrepali PPO. Pri tem je potrebno povedati, da so dogodki praviloma najbolj oddaljeni od centrov; reševalne ekipe NMP so do tja potrebovale v povprečju 17,4 minute, PPO pa 5 minut. V prvih dvajsetih primerih, je 10 ljudi preživelo.
Kakšne možnosti ima bolnik v srčnem zastoju, na oddaljenih in umaknjenih območjih?
Če so v bližini PPO, potem ogromne! Sicer je odvisen od znanja in usposobljenosti svojcev, očividcev, naključnih mimoidočih ter veliko sreče!
Veriga preživetja
Zastoj srca prepoznamo po tem, da se oseba zgrudi, ne kaže znakov življenja (nezavest) in ne diha. Da smo pri ukrepanju uspešni je pomembna zgodnja prepoznava in klic na pomoč – 112, zgodnje oživljanje, da pridobimo čas, zgodnja defibrilacija, da poženemo srce, oskrba po oživljanju, da se povrne kvalitetno življenje (ibidem: 12).
Algoritem Temeljnih postopkov oživljanja
Na sliki 4, je prikazan algoritem Temeljnih postopkov oživljanja (v nadaljevanju: TPO). Ukrepati je potrebno:
- varno;
- hitro;
- v pravem zaporedju.
Gre za postopke, ki se uporabljajo ob začetku oživljanja osebe v srčnem zastoju (najprej poskrbimo za varnost; ugotavljamo odzivnost osebe, sprostimo dihalne poti, preverimo dihanje (10 sekund), če oseba diha, jo obrnemo na bok, če ne diha začnemo z oživljanjem, nato uporabimo avtomatski zunanji defibrilator (angl. automated external defibrilator – AED).
Kaj storimo, če pri osebi pride do srčnega zastoja?
- Preverimo lastno varnost;
- preverimo odzivnost bolnika (ga rahlo stresemo in glasno kličemo);
- sprostimo dihalno pot (zvrnemo glavo, dvignemo brado);
- preverimo v ustih, da ni kakšnega tujka, odstranimo, kar opazimo, na slepo ne brskamo po ustih;
- preverimo dihanje (10 sekund poslušamo, čutimo na licu in gledamo prsni koš);
- če oseba diha, jo obrnemo na bok;
- kličemo 112, če smo sami, sicer kliče nekdo drug, mi pa začnemo s stisi na prsni koš, na sredini prsnega koša, z iztegnjenimi rokami, navpično navzdol, stisnemo 1/3 debeline prsnega koša, v ritmu do 2x na sekundo, enakomerno, kolikor stisnemo, tudi popustimo, vztrajno odločno in brez prekinitev v prvih minutah.
Na sliki 5 je prikazano, kako ukrepamo ob nujnih stanjih.
Besedilo: Tomaž Homer VGČ II. stopnje, Peter Kordež, zdr. reševalec, Nenad Donau, univ. dipl., var., spec.
Uporabljeni viri: Strnad M, Borovnik Lesjak V., Mohor M., Vencelj B., Pelcl T., Rukavina T., Prestor J., (2016), Priročnik za prve posredovalce, Slovensko združenje za urgentno medicino, Ljubljana.
