Ozonski plašč je del zemeljske atmosfere, ki absorbira večino škodljivega ultravijoličnega sončnega sevanja. Brez zaščitne ozonske plasti bi bilo življenja na zemeljskem površju v sedanji obliki nemogoče, saj bi ultravijolični žarki sterilizirali zemeljsko površje.
Da bi preprečili proces tanjšanja ozonskega plašča, so politiki leta 1987 sprejeli montrealski protokol, s katerim so predpisali omejevanje proizvodnje in uporabe ozonu škodljivih snovi, v spomin na datum podpisa sporazuma pa je Generalna skupščina ZN leta 1994 razglasila 16. september za mednarodni dan zaščite ozonske plasti.
Sprejem protokola ZN ocenjujejo kot primer uspešnega multilateralizma pri iskanju rešitev za globalne izzive. Brez njega bi se moral svet soočiti z globalno zdravstveno katastrofo in katastrofalnimi vplivi na celoten ekosistem, prispeval pa je tudi k zaščiti ponorov ogljika, ocenjujejo.
Ozonska luknja je sicer sezonski pojav in je prostorsko omejena. Vsako leto se avgusta začne razvijati nad Antarktiko, doseže največji obseg septembra in oktobra, najkasneje decembra pa se ozonska plast nad južnim polom obnovi.
Čeprav se vsebina ozonu škodljivih snovi v ozračju zmanjšuje, se njena velikosti iz leta v leto spreminja, saj jo določajo meteorološke razmere oziroma velikost in intenzivnost polarnega vrtinca.
V skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji se v zadnjih letih stanje glede ozonske luknje nad Antarktiko izboljšuje, raven ozona nad območjem pa naj bi se na raven iz leta 1980 vrnila do leta 2066.
Ob letošnjem mednarodnem dnevu za zaščito ozonske plasti pri ZN v ospredje postavljajo pospeševanje podnebnih ukrepov. Čeprav je zmanjšanje ozonu škodljivih snovi v ozračju že pomembno prispevalo k upočasnitvi globalnega segrevanja in odložitvi izginjanja ledu na Arktiki za 15 let, pa so v luči temperaturnih rekordov, s katerim se soočajo države, nujni dodatni ukrepi.
V skladu s tem so izrazili željo, da bi vse države podpisnice montrealskega protokola ratificirale in začele izvajati dopolnilo k protokolu, sprejeto v prestolnici Ugande Kigaliju. To predvideva postopno zmanjšanje proizvodnje in uporabe fluoriranih ogljikovodikov (HFC), ki prispevajo k segrevanju ozračja in s katerimi je industrija hladilnih naprav nadomestila ozonski plasti škodljivih snovi.
“Če bo dopolnilo v celoti ratificirano in izvajano, bi lahko pomagalo preprečiti kar 0,5 stopinje Celzije globalnega segrevanja do konca tega stoletja. Za preprečitev podnebne krize do sredine stoletja pa je ob tem potrebna tudi vrsta drugih rešitev, kot je zagotavljanje energetske učinkovitosti naprav za hlajenje,” so izpostavili. Sektor hladilnih naprav, ki porabi 20 odstotkov električne energije, naj bi namreč do leta 2050 to porabo več kot podvojil.
Vir: STA
