Rožnati oktober je mesec, ki je posvečen ozaveščanju o raku dojk, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. Pogovarjali smo se z 29-letno mamico treh otrok iz Prevalj, ki je julija letos izvedela, da ima raka dojk. Zaupala nam je, kako se je spoprijela z diagnozo, kakšen je bil odziv okolice ter ljudi, kaj ji je najtežje…
Rožnati oktober je vsako leto namenjen osveščanju o raku dojk, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. V Sloveniji vsako leto za rakom dojk zboli več kot 1300 žensk in okoli deset moških, več kot 400 žensk in nekaj moških pa umre. Zgodba mlade mamice s katero smo se pogovarjali ob rožnatem oktobru je zgodba o tem, kako pomembno je, da znamo poslušati svoje telo in da si vzamemo čas zase. “Imejte se radi, da boste pomembni sami sebi, ker ste le tako lahko pomembni tudi ostalim.” Z izzivom, ki ji ga je postavilo življenje se sooča pozitivno, ostaja optimistična, zadovoljna pa je tudi s slovenskim zdravstvom. Ima tudi pomembno sporočilo za vse nas.
Kako si? Verjetno te to kar naprej sprašujejo?
V bistvu sem res ok v vsem tem. Hitro spoznaš, kako dragoceno je življenje in da nima smisla jamrati.
Kakšne znaki so se pojavili, da si ugotovila, da nekaj ni v redu?
Jaz nisem imela problemov oziroma znakov, ki bi mi direktno pokazali, da je nekaj narobe. V začetku junija sem imela grdo razlit slepič, po tem sem izgubila kar nekaj kilogramov in opazila to nesrečno bulico v dojki.
Kako si sprejela diagnozo? Predstavljam si, da takšna novica človeka spravi na kolena.
Mogoče te bo odgovor malo presenetil, vendar sem nekako “čakala”, kdaj bo nekaj poseglo v našo srečo, tako ali drugače. Bolj naporni so bili dnevi čakanja, ko si želiš, da bi bilo vse ok, pa te vseeno nekje globoko nekaj kljuva in pripravlja na najslabše. Je bil težak petek, ko sva se z možem v tišini odpravila v Ljubljano, po tem, ko sem prejela klic, da je izvid pozitiven. Čez vikend sem dala otroke v varstvo, ker je bilo treba marsikaj razčistiti v glavi ter si pripravit cilj ter pot do tja. Od takrat naprej zame slabi dnevi ne obstajajo več.
Kako si se spoprijela oz. se spoprijemaš z boleznijo? Verjetno se ti je v glavi pojavilo nešteto vprašanj: kaj, kako, zakaj ravno jaz, …?
Edina stvar, ki se je res ne sprašujem je – zakaj jaz. Zakaj se ne? Nima smisla, odgovora ne dobiš, ker ga ni, ob tem pa psiha le še bolj trpi. Z boleznijo se spoprijemam pozitivno, s podporo mojih, kar je največ. Ko si enkrat starš, ti je najbolj pomembno, da bo poskrbljeno za otroke, sploh v dnevih po kemoterapiji, ko ležim na kavču in sem čisto brez energije in se mi še komunicirat ne ljubi. Tako, da moji cilji so trdo zastavljeni, pot do tja je naporna in težka, ampak vem kakšen mora biti cilj in za koga. Veliko se tudi gibam, imam osebno trenerko, s katero opravim dva treninga na teden, zraven se trudim še dodatno hoditi, kolikor se pač čutim tisti dan sposobno.
FOTO: Osebni arhiv
Kakšen je bil odziv okolice do bolezni oziroma kakšnega bi si ti želela? (Ljudje pogledujejo za tabo, te vprašajo, kaj se ti dogaja, govorijo za hrbtom?)
Uh, to je pa zgodba zase. Dokler se ti ne dogajajo “žalostne” oziroma težke stvari v življenju ne vidiš, kako prazni in zlobni so lahko ljudje in to prav tisti, ki te sploh ne poznajo. Razumem, da je težko pristopit do znanca in ga povprašati o stanju, ker ne veš, kakšen bo njegov odziv ali sploh hoče govorit o tem. Od nekaterih pričakuješ, da bo malo več kontakta, pa si malo presenečen, da ga ni in seveda obratno – od ljudi, ki misliš, da se ne spomnijo nate pa se in veš, da je odkrito, da ni samo “firbec”.
“Hitro spoznaš, kako dragoceno je življenje in da nima smisla jamrati.”
Kaj ti je ob srečanju z ljudmi najtežje?
Ob srečanju mi ni kaj posebno težko, ker načeloma vsi vedo, da se nekaj dogaja. Moti pa me to, da si nekateri “drznejo” komentirati zunanji izgled v smislu “kako si suha, kako si bleda, imaš pepelnato barvo, …”– torej za vse: » Ne, nisem iz lepotnega tekmovanja. Sem po parih kemoterapijah, ki so mi v tem obdobju dokaj “dodelale” zunanji videz in vem, da včasih izgledam slabo. Pa me to, po resnici povedano, niti ne gane, ker mi je pomembno, da se jaz počutim močno in dobro. Zunanji videz bomo že dodelali…« 😉
Ti je težko govoriti o bolezni?
O bolezni mi ni težko govorit, verjetno zato, ker sem v svoji glavi že vse dokaj predelala in sem odprta do teh stvari. Vem tudi, da marsikatera ne ve, kako postopati na začetku, mogoče dam komu kakšen “pameten nasvet”.
Za žensko je izguba las verjetno velik udarec, kako si se spoprijela s tem?
No, to je še ena stvar na katero sem se tako zelo pripravila, da me ni ganila tako kot sem mislila, da me bo. Mogoče sem celo čutila “olajšanje”, da se dogajajo stvari v telesu, ki mi bodo pomagale k ozdravitvi. Izguba las je prehodno obdobje in z njimi ne izgubljam energije, ker jo rabim za bolj pomembne stvari. Je pa res, da sem si iz Anglije naročila lasuljo, da jo nosim, ko gremo kam, da se jaz bolje počutim.
Kako tvojo bolezen dojemajo otroci? Kako lahko majhnemu otroku sploh razložiš takšno stanje?
Od otrok se najbolj zaveda, da je nekaj drugače, najstarejša hčerka, ki je stara 5 let, vendar sem ji že ob začetku pojasnila situacijo, da bom prejemala močna “zdravila”, ki pa bodo na žalost povzročila izpad las. A vendar sem jaz, kot mami, še vedno ista. Seveda, ko sem prišla domov brez las je bil zanjo šok, sedaj se je že navadila. Vendar doma že zaradi sebe zmeraj nosim kapo ali lasuljo, ker se jaz bolje počutim in še zebe me ne v glavo.
Od kod črpaš moč?
Iz tega, da ne tratim več energije za nekaj na kar nimam vpliva in mi tako ostane ogromno energije. Usmerjena sem na svoje zdravje in na moje ljudi, na mojo družino in prijatelje, ki so mi blizu. Ob tem pa vem, da lahko prav od tam črpam prav vse.
Kakšne so tvoje izkušnje z zdravniki?
Do zdaj sem imela samo eno negativno izkušnjo v zdravstvu, drugače nisem imela veliko kontakta z zdravniki, ker sem bila relativno zdrava. Ko pa sem prestopila prag onkologije pa moram priznati, da nimam ene slabe besede za njih. Tako srčni, sočutni. Tudi, če 100x vprašaš isto, si bodo vzeli čas in obrazložili. Res je, da čim prestopiš prag onkologije, se moraš navadit, da čakaš in čakaš…vendar, veš zakaj čakaš. Dokler bom obravnavana kvalitetno in se ne bom počutila le kot številka, bom čakala. Pri meni je res šlo vse skupaj zelo hitro. V 17-ih dneh od diagnoze sem imela že prvo kemoterapijo, vmes pa preiskav še in še.
Si dovoliš biti žalostna?
Če bi občutila žalost, bi si dovolila biti žalostna, vendar se ne počutim tako in se ne želim smiliti sama sebi. Življenje je lepo, preveč lepo, da bi ga zapravljali z žalostjo in ostalimi nepomembnimi stvarmi.
“Usmerjena sem na svoje zdravje in na moje ljudi, na mojo družino in prijatelje, ki so mi blizu. Ob tem pa vem, da lahko prav od tam črpam prav vse.”
Kakšno sporočilo želiš ob Rožnatem oktobru predati ženskam, ženam, dekletom …?
Sporočila bi obema spoloma – skrbite zase, poslušajte svoje telo, ker je zelo pametno in vam hoče nekaj sporočiti. Bolje, da greste za “brezveze” k zdravniku kot, da bi bilo prepozno. Vzemite si 1x na leto čas za bolj resne preglede in ne pustite se kar odgnati, če slutite, da nekaj ni ok. Imejte se radi, da boste pomembni sami sebi, ker ste le tako lahko pomembni tudi ostalim.
»Vedeti moramo, da je rak dojk dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Zato je za zmanjševanje umrljivosti pomembno predvsem osveščanje, zgodnje odkrivanje in takojšnje učinkovito zdravljenje.« so zapisali na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Europa Donna, Slovensko združenje za boj proti raku dojk, tudi letos v oktobru z rožnatimi pleteninami za en mesec ovije drevesa, ki mimoidoče opozarjajo na pomen osveščanja o raku dojk. Prav zagotovo ste jih že kje opazili.
“Sporočila bi obema spoloma – skrbite zase, poslušajte svoje telo, ker je zelo pametno in vam hoče nekaj sporočiti… Imejte se radi, da boste pomembni sami sebi, ker ste le tako lahko pomembni tudi ostalim.”
