Ministrstvo za okolje in prostor je v pojasnilih za STA ta teden navedlo, da so predlog novega zakona o varstvu okolja pripravili v sodelovanju s številnimi pristojnimi deležniki v skladu z zakonodajo EU, na podlagi analiz ter na podlagi tujih primerov dobro delujočih sistemov. “Z namenom priprave kakovostnih, za zdravje ljudi in okolje varnih rešitev, smo javno obravnavo podaljšali za en mesec. Komunikacija z deležniki poteka tudi sedaj, kar potrjujejo tudi deležniki sami,” so poudarili.
Ena od družb za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh je ta teden objavila ekonomsko analizo, ki kaže, da bi lahko novi zakon pripeljal do monopola posamičnih organizacij pri določenih tokovih odpadkov, to pa bi pomenilo višanje cen in manj investicij.
Na okoljskem ministrstvu so v pojasnilih za STA ponovno opozorili na najbolj pereče probleme, ki jih z zakonom želijo odpraviti, kot so neodgovorno ravnanje z odpadki, kopičenje odpadkov, zlasti odpadne embalaže, ter požari v skladiščih in na odlagališčih odpadkov.
V skladu z načelom “povzročitelj obremenitve plača” bodo v skladu z novim zakonom za ravnanje z določenimi odpadki finančno odgovorni tisti, ki dajejo na trg proizvode, iz katerih ti odpadki nastajajo. “To v večini primerov vključuje tudi plačilo stroškov občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov za zbiranje teh odpadkov, kar se trenutno zaračunava uporabnikom javne službe, torej občanom in podjetjem, ki svoje odpadke prepuščajo komunalnim podjetjem. Zato se pričakuje nižje zneske na položnicah,” so pojasnili na ministrstvu.
Državljani pa bodo razbremenjeni tudi posredno, saj ne bo več finančnih intervencij države. “Naj spomnimo, da je vlada zaradi kopičenja neprevzete odpadne embalaže v letih 2018-2021 preko interventnih zakonov za ravnanje z njo zagotovila nekaj več kot 15 milijonov evrov,” so navedli.
Na ministrstvu se ne strinjajo s trditvami, da bi sistem z eno organizacijo za izpolnjevanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti, “sicer popolnoma neustrezno poimenovan monopol”, povzročil višje cene, te trditve zavračajo tudi na podlagi številnih primerov iz tujine. Podobne ureditve med drugimi lahko najdemo na Irskem, Češkem, v Belgiji, Španiji, Italiji, Franciji in na Nizozemskem, so našteli.
“Sistem z eno organizacijo seveda dopušča konkurenco med izvajalci storitev ravnanja z odpadki, obenem pa omogoča upravljanje z večjim masnim tokom odpadkov, kar samo po sebi omogoča nižje cene na trgu storitev ravnanja z odpadki,” so pojasnili na ministrstvu. Zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti v imenu proizvajalcev z eno organizacijo, v skladu z strogimi okoljevarstvenimi zahtevami ter jasnimi odgovornostmi, se je v številnih državah izkazal kot najboljša rešitev, so zatrdili.
Organizacija, ki bo nosilec skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti, bi morala v skladu s predlogom zakona to dejavnost opravljati nepridobitno in ne bi smela opravljati nobene druge dejavnosti, ki ni povezana s tem namenom. Organizacijo naj bi ustanovili, jo imeli v lasti in z njo upravljali le proizvajalci določenih istovrstnih proizvodov.
Razlogi za uveljavitev takšnega sistema so ekonomija obsega in s tem večja ekonomičnost sistema, poenostavitev sistema za proizvajalce in nasploh, v takšnem sistemu tudi ni potrebe po vzpostavitvi koordinacijskega telesa kot v primeru dopuščanja več organizacij, poenostavljeno je preverjanje in nadziranje izpolnjevanja obveznosti, zagotovljena pa naj bi bila tudi boljša kvaliteta ravnanja z odpadki. V primeru tekmovanja namreč prihaja do težnje po zmanjševanju stroškov, s tem pa tudi usmeritev aktivnosti v zbiranje odpadkov, katerih obdelavo je možno zagotavljati z manjšimi stroški, v zbiranje v urbanih namesto ruralnih okoljih in podobno. Nov sistem naj bi tudi povečal transparentnost in stopnjo nadzora.
Glede stroškov predlog zakona od organizacije zahteva upoštevanje dejanskih stroškov izpolnjevanja obveznosti na stroškovno učinkovit način. Prav tako mora organizacija te stroške uravnavati glede na trajnost, popravljivost, ponovno uporabljivost ali reciklabilnost proizvoda. Zaradi preglednosti zaračunavanja teh stroškov mora imeti organizacija glede tega med drugim notranji akt, dostopen vsem pridruženim proizvajalcem, so še dodali.
