Danes smo se odpravili v Mežico na obisk k Milanu Piku, ki v prostem času izdeluje čudovite izdelke iz papirja in igra kot samouk frajtonarico pri Etno skupini Rakuni. Ljubiteljski ustvarjalec je v dveh letih zgibal približno sto tisoč papirjev in zanje porabil približno 800 evrov. Kot pravi, je po njegovih podatkih edini, ki tako na veliko ustvarja takšne izdelke in jih tudi razstavlja.
Že ob vstopu v stanovanje se opazi, da je nekdo vešč ročnih spretnosti. Stene krasijo ročno izdelani gobelini in slike narejene s kviling tehniko, kot je nam kasneje obrazložil Milan, je vse to njegovo delo.
Milan, ki je zdaj v pokoju šesto leto, se je poleg dela v livarni ves čas ljubiteljsko ukvarjal tudi z domačo obrtjo in je s tem uril tudi ročne spretnosti. Zadnji dve leti pa se je povsem posvetil izdelovanju različnih izdelkov iz papirja z origami in kviling tehniko, ki ju kombinira tudi z lesom, občasno pa izdela še kakšen bonsaj ali kaj iz lesa, kakšno mesoreznico ali pa okrasek.
»V Dravogradu se po mojih podatkih z origami in kviling tehniko ukvarja ena gospa, vendar v manjši obliki, skupno v Sloveniji pa nas ni niti pet takih ustvarjalcev,« je povedal Milan.
»Dolgčas mi ni,« pravi Milan, ki v smehu doda, da mu včasih sploh ne uspe skuhati kosila, ko ima toliko dela z zgibanjem papirja. »V zimskem času delam tri do štiri mesece kar skupaj, da pripravim robo za poletje, ko se začnejo razstave. Z zgibanjem papirja začnem že ob 5.00 in delam ves dan, do večera. Vmes kakšen izdelek kdaj komu tudi podarim ali pa oddam za prostovoljni prispevek, zato je treba ves čas delati, da imam potem na razstavah kaj pokazati,« še pove Milan, ki se že pripravlja na letošnjo razstavo v Šentanelu, ko bo junija na ogled postavil vse svoje umetnine.
Naj omenimo, da je do zdaj razstavljal tako v različnih krajih po Sloveniji kot tudi tujini. Njegove izdelke ste si med drugim že lahko ogledali v Mežici, Šentanelu, na Bledu, v BTC-ju v Ljubljani in Železni Kapli.
In kako se je vse skupaj sploh začelo?
»Pred dobrimi sedmimi leti sem na Pohorju igral na koncertu, kjer so imele starejše ženske razstavo ročnih del. Med vsemi izdelki mi je v oči najbolj padel labod, ki mi je bil takoj všeč. Vendar mi gospa ni želela izdati recepta, kako ga je izdelala. Ampak meni radovednost ni dala miru. Nakar so pred dvema letoma v Mežici odprli Medgeneracijski center in organizirali delavnico kviling tehnike. Kot član centra sem se je udeležil in se začel poglabljati in raziskovati, iskati literaturo, za katero sem kmalu ugotovil, da je v Sloveniji skoraj ni možno dobiti. Pomagal sem si z internetom, kjer sem našel omenjeno tehniko, na srečo pa sem med brskanjem po svetovnem spletu »naletel« še na origami tehniko, ki me je popolnoma prevzela,« pojasni Milan, ki z navdušenjem doda, da se na internetu pa res vse najde.
»Na spletu res najdeš vse, ni da ni. Internet je zame zakon, čeprav sem potreboval veliko časa, da sem ga osvojil. Nekaj izdelkov je prikazanih le delno, nekaj korakov, kako se naredijo, naprej pa se moram znajti sam. Včasih mi težavo povzroča tudi jezik, saj je vse v angleščini, ki sem se je učil samo v osnovni šoli, kasneje pa ne, zato jo obvladam bolj slabo, zato včasih prosim za pomoč bližnje, da mi pomagajo razvozlati uganko, pogosto pa si pomagam tudi s slovarjem,« razloži Milan.
Od Milana smo še izvedeli, o čemer smo se prepričali tudi sami, da je pri tem hobiju potrebna potrpežljivost, natančnost in tudi znanje matematike. »Moraš imeti zicleder«, doda Milan, ki razloži: »Za vsak izdelek je točno predpisano, koliko papirja se porabi, sama sestava je zelo zapletena, da dobiš želeno obliko oz. izdelek je potrebno papir dodajati in odvzemati. Za izdelek uporabim, od 500 do 4700 papirjev, odvisno kaj delam in kako velik bo. En papir ne sme biti dodan narobe, ker je potem izdelek neuporaben. Na začetku sem imel tudi sam težave, napačna tehnika, ni mi šlo. Stran sem vrgel približno sedem labodov. Potreboval sem skoraj pol leta, da sem osvojil, kakšen papir mora biti in kakšen je postopek izdelave.«
Ob obisku smo še izvedeli, da se za vse tehnike origami uporablja 80 g papir, za kviling pa 120 do 220 g, ki pa ga je v Sloveniji težko dobiti. Kot je povedal Milan, je težava predvsem v barvi in različnih odtenkih. »Črne, sive, bronz barve skoraj ni, zato veliko kupujem tudi preko interneta.«
Na vprašanje, kako pa papir nareže, je Milan odgovoril, da za origami tehniko kar z nožem, da je že toliko papirja narezal, da ne potrebuje več ravnila in metra. »Za kviling tehniko pa sem se znašel po svoje. Narezan papir je namreč bistveno dražji, ga težko dobiš, pa še ožji lističi so, kot jih potrebujem, zato sem iskal rešitev, ki sem jo našel v aparatu za uničevanje papirja, ki mi je v veliko pomoč, list razreže na enake trakove in tudi na ravno prav široke.«
Pokazal nam je tudi bonsaje, za izdelavo katerih je prav tako dobil idejo na internetu. »Korenine dobim po celi Sloveniji, dodatke kupim in oblikujem bonsaje po original tehniki iz žice, obložim jih s papirjem in različnimi masami,« še pove Milan, ki je že nestrpno čakal, da bo lahko nadaljeval z izdelovanjem velikonočne košare, ki jo dela v teh dneh.
