Predlagatelji so v obrazložitvi spomnili, da je ustavno sodišče leta 2020 ugotovilo neustavnost treh členov zakona o lokalnih volitvah, ki določajo pravno varstvo kandidatov in predstavnikov kandidature.
Medtem ko so lahko na dosedanjih volitvah kandidati in predstavniki kandidatur zoper odločitev občinske volilne komisije, ki bi lahko vplivala na potrditev mandatov, pritožbo vložili na občinski svet, je ustavno sodišče to pristojnost do odprave ugotovljene protiustavnosti podelilo upravnemu sodišču.
V SDS bi volilni spor uredili na novo. Občinska volilna komisija bi imela poleg dosedanje pristojnosti reševanja ugovorov zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja še pristojnost reševati ugovore zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov. Te ugovore bi lahko poleg kandidatov, predstavnikov kandidature oz. liste kandidatov vložil tudi vsak volivec.
Akt o izidu volitev, ki bi ga sprejela občinska volilna komisija, bi poleg ugotovitve o rezultatih glasovanja in razglasitve, kateri kandidati so bili izvoljeni, vseboval opredelitev komisije do v ugovorih zatrjevanih nepravilnosti, morebitne nepopolne ali nerazumljive ugovore, ki jih komisija ni obravnavala, ter nepravilnosti, ki bi jih po uradni dolžnosti ugotovila komisija sama.
Predvideno je, da bi ugotovljene nepravilnosti odpravljala sama občinska volilna komisija, ki bi tudi lahko na voliščih, kjer bi ugotovila nepravilnosti, razveljavila glasovanje in določila datum novega. O volilnih sporih pa bi v nadaljevanju odločalo upravno sodišče, pred katerim bi lahko stranke in morebitni stranski udeleženci vsa procesna dejanja opravljali le po odvetniku oz. odvetniški družbi.
Občinski svet po predlogu SDS ne bi več odločal o potrditvi mandatov in ne bi bil več vključen v odločanje o morebitnih spornih mandatih. Na konstitutivni seji bi se le seznanil z izidom volitev.
Vodja službe za delovanje mestnega sveta na Mestni občini Maribor Rosana Klančnik v predlogu vidi tako “pluse kot minuse”. Da se pritožbe ne bi vlagale na občinski oz. mestni svet, se ji zdi dobra rešitev. Skrbijo jo predvsem časovni roki. Kot pravi tudi ob širitvi pravice do vložitve ugovora, gre za kompleksno zadevo, in prepričana je, da bo o tem zagotovo še potekala razprava. Da gre za vprašanje, ki zahteva poglobljeno preučitev, meni tudi tajnik volilne komisije Mestne občine Ljubljana Gregor Rigler.
Se pa oba strinjata, da je dobrodošel predlog za določitev pravne podlage za povezovanje evidenc, da bi torej omogočili, da se podatke o kandidatih, ki jih občinska volilna komisija pretvori v elektronsko obliko, skupinsko preveri v evidenci volilne pravice. Rigler je dejal, da so takšen predlog sami podali v oktobru 2020. Na ministrstvu so namreč, sta potrdila sogovornika, pripravljali spremembo zakona o lokalnih volitvah, sami pa so bili pozvani, da podajo pripombe.
Za volilne komisije v večjih občinah, kot sta Ljubljana in Maribor, je namreč vnos in preverjanje kandidatur ob velikem številu kandidatov in kratkih rokih na vsakokratnih lokalnih volitvah precejšnj izziv. Podatke o vseh kandidatih (ime, priimek, datum rojstva, poklic, naslov) morajo namreč prepisati, jih preveriti in ugotoviti, ali takšna oseba v občini obstaja, so vsi podatku točni, ima oseba v občini stalno prebivališče, volilno pravico. Če pa bi podatke računalniško povezali z evidenco volilne pravice, bi jih računalnik opozoril na napake oz. odstopanja.
Kot sta povedala tako Rigler kot Klančnikova, je bila v okviru Državne volilne komisije oblikovana posebna delovna skupina, ki je pripravljala nov program. Z njim bi omogočili tudi, da bi stranke same vnesle podatke o kandidatih, hkrati pa bi jih sistem že v tej fazi opozoril na napake, če bi denimo vnesle podatke za kandidata, ki nima stalnega prebivališča v občini, ali pa ne bi upoštevali spolnih kvot. A je zadeva zastala, ugotavljala sogovornika.
Po Riglerjevih besedah se strinjajo tudi, da bi v zakonu določili, da ni dopustno, da državni organi občinam pri izvajanju dejavnosti ob lokalnih volitvah zaračunavajo stroške dela. Prav tako Rigler in Klančnikova nimata pomislekov glede rešitve, da za predsednika občinske volilne komisije in njegovega namestnika ne bi veljal pogoj stalnega prebivališča v občini. Na ti mesti se lahko imenujejo sodniki ali drugi diplomirani pravniki (po predlogu je predvidena druga stopnja pravni ved), a se je po navedbah predlagateljev v nekaterih manjših občinah v preteklosti zgodilo, da ni bilo pravnika ali sodnika.
Sicer pa v SDS predlagajo tudi, da državljani tretjih držav ne bi imeli več pravice voliti članov občinskega sveta in županov. Rigler pa opozarja, da bi bilo glede na velikost občine in zahtevnost izvedbe lokalnih volitev nujno določiti tudi ustrezno višino nadomestil za člane občinskih volilnih komisij in odborov.
