V ZSSS so sredi novembra izvedli anketo o pojavnosti spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja v delovnih okoljih, v kateri je sodelovalo 497 oseb. Kot so ugotovili, je bilo v zadnjih šestih mesecih trpinčenju na delovnem mestu izpostavljenih 35 odstotkov anketiranih. 38 odstotkov jih je poročalo, da so bili trpinčeni tedensko, 23 odstotkov pa, da se jim je to dogajalo dnevno. Med trpinčenimi je bilo 73 odstotkov žensk, najpogostejši storilci pa so z 89 odstotki nadrejeni.
Tematiko spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu obravnava več zakonov, temeljni zakon pa je zakon o delovnih razmerjih, pojasnjujejo v največji sindikalni centrali v Sloveniji.
Ta zakon spolno nadlegovanje opredeljuje kot kakršno koli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.
Ravnanja in vedenja, ki pomenijo spolno nadlegovanje, so denimo ponavljajoči se predlogi za druženje in zmenke, spolno sugestivne pripombe; neverbalno spolno nadlegovanje, kot so tesno približevanje, nagibanje čez hrbet sedeče osebe, stremljenje v dele telesa oseb, pa nepotrebno dotikanje, trepljanje, otipavanje, ščipanje, dotikanje posameznikovih oblačil, las, telesa …
Nadlegovanje zakon opredeljuje kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.
Sem med drugim sodijo posmehovanje, poniževanje, zastraševanje, fizična napadalnost, sramotilno obrekovanje ali črnjenje, žaljenje zaradi osebne okoliščine, šale, ki se nanašajo na osebno okoliščino (npr. seksistične, nacionalistične šale).
Trpinčenje oz. mobing pa je v zakonu o delovnih razmerjih opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno, nehumano in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Gre za ravnanja in vedenja, ki vplivajo na (samo)izražanje in na način komunikacije (jemanje besede, grožnje, nenehno kritiziranje dela, ki nima prave podlage …), omejevanje in preprečevanje socialnih stikov (denimo ignoriranje žrtve), krnitev žrtvinega ugleda (širjenje neutemeljenih govoric, namigovanje na psihične težave in podobno), napadi na kakovost delovnega in življenjskega položaja (diskreditacije, dodeljevanje nesmiselnih delovnih nalog), neposredni napadi na zdravje žrtve (siljenje k opravljanju zdravju škodljivih nalog in podobno), e-trpinčenje (spreminjanje gesel oz. onemogočanje dostopa do informacijskih sistemov in podobno) ter preprečevanje pomoči (dopuščanje, da se trpinčenje dogaja).
“Trpinčenje (lahko pa tudi nadlegovanje), je dolgotrajen proces, lahko traja tudi več let, vodi pa v porušene odnose, izgubo zaupanja, slabo organizacijsko klimo ter pusti trajne posledice na žrtvah pa tudi pri drugih vpletenih,” so opozorili avtorji priročnika.
Pogoste posledice za žrtve so poslabšanje (duševnega) zdravja in dolgotrajne bolniške odsotnosti zaradi posledic trpinčenja, lahko tudi samopoškodovanje in (poskus) samomora, ob tem pa še razpad zasebnega življenja žrtve (izguba prijateljev, razpad partnerske zveze).
Delodajalec mora po zakonu o delovnih razmerjih sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu in o teh ukrepih pisno obvestiti delavce (na primer na oglasni deski, preko e-pošte, intraneta).
Zakon o varnosti in zdravju pri delu predvideva, da mora sprejeti tudi ukrepe za druge oblike psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev.
Kot je zapisano v priročniku ZSSS, je preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja tudi v interesu delodajalcev, med drugim zaradi manj bolniških odsotnosti, prihranka pri stroških, večje motiviranosti za delo, večje produktivnosti, manjše fluktacije, lažjega privabljanja nadarjenih in kvalificiranih delavcev.
Sicer pa priročnik navaja tudi, kako lahko žrtev ukrepa. Prvi korak je prepoznavanje nedopustnega ravnanja, sledijo opredelitev, pisanje dnevnika, ker je trpinčenje težko dokazati, pogovor z nekom v kolektivu, ki mu žrtev zaupa, in s sindikalnim zaupnikom. Sledi neformalno reševanje, in sicer tako, da se storilca opozori na nedopustno ravnanje, iskanje zdravniške ali psihosocialne pomoči, skrb za lastno počutje oz. sproščanje v zasebnem času.
Zadnji korak je formalna prijava neželenega ravnanja pri delodajalcu ali na pristojnih institucijah (Inšpektorat RS za delo, civilnopravni postopek na pristojnem sodišču ali kazenski postopek na policiji ali pristojnem tožilstvu, Zagovornik načela enakosti).
Besedilo: Marjetka Nared
