Kot samostojna občina so Libeliče zajemale več zaselkov vse do današnje avstrijske Suhe z okolico. Kot sedež občine so se gospodarsko krepile, pod vasjo je bil splavarski pristan, trgovina je potekala v smeri Labota in Pliberka ter naprej proti severu, manj proti Dravograd. Kmetje so zlahka prodali svoje pridelke, obrtniki so imeli širok krog naročnikov, je med drugim zapisano v zloženki o Libeličah.
Na zadnjem ljudskem štetju v Avstroogrski leta 1910, ko prebivalstva niso šteli po narodni pripadnosti, ampak po jeziku, ki so ga uporabljali, so v občini Libeliče našteli 1943 prebivalcev. Slovenščino je kot svoj občevalni jezik navedlo 1783 ljudi oz. skoraj 92 odstotkov, nemščino pa preostalih 160 ljudi, je zapisano v publikaciji Koroški plebiscit, ki jo je Koroški pokrajinski muzej izdal leta 1997.
Danes so Libeliče z zaselki Gorče, Tribej, Libeliška Gora in del Črneške Gore krajevna skupnost, ki šteje nekaj manj kot 600 prebivalcev. Imajo vrtec, ki ga v tem šolskem letu obiskuje 20 otrok, in podružnična osnovna šola do 5. razreda, ki jo obiskuje 30 otrok.
Vrtec in šola domujeta v šolski stavbi, ki je bila zgrajena leta 1908. V tistem času je bilo po podatkih iz knjige Vsaka vas ima svoj glas v šolskem okolišu, ki je segal preko Ivnika, Potoč, Podloga do Suhe, šoloobveznih 180 otrok, dejansko pa jih je šolo obiskovala polovica od teh.
Le manjši del krajanov Libelič z okolico se še danes preživlja s kmetijstvom, sicer pa na delo odhajajo v druge kraje po Koroški, nekateri tudi v sosednjo Avstrijo.
