Po učenju Katoliške cerkve Sveti Duh skupaj z Očetom in Sinom tvori sveto trojico, pri čemer gre za enega Boga v treh različnih naravah.
Po binkoštih – pojem izvira iz grške besede pentekoste, petdeseti – se v Katoliški cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Na binkošti v cerkvah velikonočno svečo z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.
Binkošti so v Katoliški cerkvi poleg velike noči, božiča in Marijinega vnebovzetja eden od štirih največjih praznikov. V Nemčiji, Avstriji, Franciji, Švici in na Madžarskem pa imajo na binkoštni ponedeljek tudi dela prost dan.
Binkošti obeležujejo tudi evangeličani, ki ta praznik razumejo kot ustanovni dan Cerkve in ga zaradi njegove pomembnosti obhajajo dva dneva.
Z binkošti so bili v starih časih povezani številni običaji. Le redki so se ohranili do današnjih dni. V nekaterih vaseh pa na binkoštno soboto še zatikajo lipove veje po njivah in v rožna korita na okenskih policah ali na okenske police, da bi pozdravile vrnitev duha na ta posebni dan. Lipova vejica, na katero bo lahko padel Sveti Duh, prinaša srečo, zdravje in mir.
Z binkošti so povezani tudi vremenski pregovori. Vsem je skupno, da binkoštni dež škoduje letini. Ponekod radi rečejo, Binkoštno blato, leto bogato.
V nekaterih kraji pa tistega, ki na današnjo nedeljo spi najdlje, poimenujejo “Binkoštni čoli”.
Vir: STA, Gorenjski glas, splet
