Večini je znana trditev, da eno leto življenja psa v primerjavi z ljudmi pomeni sedem človeških let. Ameriški znanstveniki pa so z analizo dedne zasnove potrdili, da je tovrstna trditev daleč od biološke starosti štirinožcev, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Znanstveniki zbrani okrog Treyja Idekerja z univerze v kalifornijskem San Diegu v reviji Cell Systems trdijo, da staranje psa ni premosorazmerno s staranjem človeka in da pravilo 1:7 nikakor ne velja. Ideker trdi, da se psi postarajo zelo hitro, nato pa se njihovo staranje upočasni.
Ideker na osnovi analize 104 labradorcev trdi, da bi bil labradorec v primerjavi s človekom po enem letu star že 31 človeških let, po štirih letih 53 let in pri devetih 66.
Raziskovalci so se pri analizi osredotočili na majhne spremembe v DNK, ki obstajajo tako pri človeku kot pri psu. Gre za metilacijo, iz katere je v dedni zasnovi moč razbrati življenjsko fazo osebka. Iz tega so preračunali vzorec staranja psa in ga primerjali s človeško starostjo.
Ideker je šel v svojih trditvah še korak dlje in poudaril, da je biološko starost psa nujno poznati. Kot pravi, tudi številni veterinarji še vedno uporabljajo formulo 1:7 in se v povezavi z njo odločajo za diagnoze in zdravljenje.
A tudi strokovnjaki iz Kalifornije trdijo, da še niso razkrili vsega. Poudarjajo, da se njihove ugotovitve lahko prenesejo le na labradorce, druge vrste psov pa bi se lahko starale hitreje ali pa počasneje.
