Žganjekuha sploh ni mačji kašelj, saj v prvi vrsti zahteva veliko znanja in priprav, po drugi strani pa država za to dejavnost pobira visoke trošarine, kazni in zahteva veliko birokracije. Korošci najpogosteje kuhamo slivov, borovničev in hruškov »šnops«.
Glede na to, da je bilo letos sadja v izobilju, verjetno ne bodo redki, ki ga bodo uporabili za žganje različnih vrst. Pri tem pa morajo poleg znanja o žganjekuhi upoštevati še vrsto zakonov, da si ne bodo prikuhali še morebitne kazni, ki so za kršitelje zelo visoke. Nadzor nad njimi pa izvaja Finančna uprava Republike Slovenije, ki pri nadzoru nad malimi proizvajalci žganja preverja predvsem anonimne prijave.
Glede žganjekuhe sem pridobila večino podatkov od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter s strani Finančne uprave RS.
S 1. avgustom 2016 je začel veljati novi Zakon o trošarinah, ki uvaja spremembe na področju malih proizvajalcev žganja. Spremenila se je tako definicija malega proizvajalca žganja kot tudi ureditev pobiranja trošarine. Pred uveljavitvijo nove ureditve je bilo žganje obdavčeno pavšalno, glede na lastništvo opreme (kotla). Po novem pa je obdavčitev vezana na dejansko proizvedeno količino žganja.
Sicer lahko žganje proizvaja vsak, ki je prijavljen na Ministrstvu za finance in plačuje trošarino (tudi za lastno uporabo). Kdor pa kuha žganje za prodajo, pa mora imeti registrirano dopolnilno dejavnost ali registriran obrat pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) in mora imeti vpeljan notranji nadzor, ki zagotavlja varno proizvodnjo žganih pijač.
Vsak nosilec dejavnosti, ki kuha žganje, mora sam, v okviru vzpostavljenega notranjega nadzora, identificirati dejavnike tveganja. Ti so odvisni od vrste uporabljenih surovin: npr. etilkarbamati pri žganih pijačah iz koščičastega sadja, patulin pri žganih pijačah in jabolčniku ter drugih fermentiranih pijačah, ki so proizvedene iz jabolk, metanol kot neželeni produkt pri razgradnji pektina.
Mali proizvajalec žganja je oseba, ki v davčnem obdobju, ki se začne 1. maja preteklega leta in konča 30. aprila tekočega leta proizvede največ 150 litrov 100 vol. % alkohola. V primeru proizvodnje žganja v okviru gospodinjstva ali v okviru kmetijskega gospodarstva, ki se v skladu s predpisi o kmetijstvu šteje za kmetijo, kot mali proizvajalec žganja štejejo vsi člani gospodinjstva oziroma kmetije. Kot člani gospodinjstva se štejejo osebe, ki imajo na dan zaključka proizvodnje žganja skupno stalno ali začasno prebivališče.
Vse količine žganja, ki jih proizvedejo mali proizvajalci žganja, so obdavčene s trošarino, in sicer po znižani stopnji, ki znaša 50 odstotkov veljavne trošarine za etilni alkohol, torej mora zavezanec plačati 6,60 evra trošarine za liter. Tako znižana trošarina je količinsko omejena na proizvodnjo največ 150 litrov 100 vol. % alkohola v davčnem obdobju, ki se začne 1. maja preteklega leta in konča 30. aprila tekočega leta. Če mali proizvajalci žganja presežejo količinske omejitve proizvedenega žganja, morajo davčnemu organu prijaviti spremembo statusa. In sicer s prvim dnem naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem so presegli predpisane količine. V tem primeru proizvajalci žganja predložijo obračun trošarine za celotno proizvedeno količino žganja, in sicer v polnem znesku. Ta znaša 13,20 evra za 100 vol. % alkohola za en liter etilnega alkohola.
Mali proizvajalec žganja predloži obračun za plačilo trošarine le v primeru, ko je obveznost nastala, če pa žganja ni kuhal, tudi obračuna z ničelno trošarino ne vlaga. Za alkoholne pijače, ki jih z mešanjem, staranjem, aromatiziranjem, dodajanjem, tipiziranjem, barvanjem ali drugim postopkom ali tehnologijo proizvede mali proizvajalec žganja iz lastno proizvedenega žganja in se uvrščajo v 69. ali 70. člen ZTrp-1 ne nastane obveznost za obračun in plačilo trošarine (npr. za borovničevec, medeni liker, zeliščni liker).
Če pa proizvajalec (npr. čebelar) kupi žganje s plačano trošarino in iz njega naredi novo alkoholno pijačo (medeni liker), mora zanjo obračunati in plačati trošarino, da pa ne bi bil dvojno obdavčen, ima pravico, da na posebnem obrazcu zahteva vračilo plačane trošarine.
Glede kazni in neupoštevanja zakonodaje na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pojasnjujejo:
»Kazni so odvisne od vrste ugotovljene nepravilnosti. Če je v prometu živilo, ki ni v skladu s predpisanimi zahtevami ali ni označeno v skladu s predpisi, so globe opredeljene v zakonu o kmetijstvu sledeče: pravna oseba se kaznuje z globo od 2.000 do 10.000 eurov, samostojni podjetnik posameznik z globo 800 do 5.000 eurov, odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika z globo od 200 do 1.000 eurov, posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost z globo od 200 do 1.000 eurov.«
»Če so navedbe na živilu zavajajoče, globe, predpisane v zakonu znašajo: za pravno osebo od 6.000 do 18.000 eurov, za samostojnega podjetnika posameznika 1.500 do 9.000 eurov, za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika od 600 do 1.800 eurov, za posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost pa od 600 do 1.800 eurov.«
»Če nosilec dejavnosti daje v promet živilo, ki ni varno, ker je škodljivo za zdravje, se kaznuje z globami, opredeljenimi v uredbi o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede
živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili, pravno osebo z globo od 15.000 do 32.000 eurov,
samostojnega podjetnika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo od 3.000 do 10.000 eurov, odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika z globo od 1.500 do 2.000 eurov in posameznika z globo od 1.000 eurov do 1.200 eurov.«
Glede vkuhavanja prepovedanih snovi pa dodajajo:
»Kot že napisano v prejšnjih odgovorih, mora imeti proizvajalec identificirane vse potencialne dejavnike tveganja in jih mora na ustrezen način obvladovati. Sem sodi tako identifikacija tveganj, ki izhajajo iz surovin kot identifikacija tveganj, ki izhajajo iz samega proizvodnega procesa. Kot en primer uporabe spornih surovin lahko navedemo npr. uporabo zdravilnih rastlin v proizvodnji alkoholnih pijač.«
Proizvodnjo žganih pijač, kot dopolnilna dejavnost na kmetiji
»Za predelavo kmetijskih pridelkov v žganje mora imeti kmetija v skladu z Uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji (Uradni list RS, št. 57/15 in 36/18) dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti, ki ga dobi na upravni enoti. Kmetija mora imeti v uporabi najmanj en hektar primerljivih kmetijskih površin in mora vsako leto vložiti zbirno vlogo po predpisih, ki urejajo izvedbo ukrepov kmetijske politike.
Kmetija, na kateri se opravljajo dopolnilne dejavnosti, povezane s čebelarstvom, pa mora imeti vpisanih najmanj deset čebeljih družin v register čebelnjakov v skladu s predpisom, ki ureja register čebelnjakov. Če takšna kmetija nima kmetijskih površin, ni treba vložiti zbirne vloge.
Kmetija mora pridelati najmanj 50 odstotkov količin lastnih surovin, do 50 odstotkov količin surovin pa lahko dokupi z drugih kmetij. Zahtevani delež se zagotavlja v koledarskem letu. Dopolnilna dejavnost se opravlja na naslovu kmetije, na naslovu nosilca kmetije, ali v drugem registriranem obratu. Za proizvodnjo žganih pijač sta možni dopolnilni dejavnosti proizvodnja žganih pijač ali predelava medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa in voska.
Pri dopolnilni dejavnosti, proizvodnja žganih pijač, ni treba zagotavljati 50 odstotkov količin lastnih surovin v izdelku. Brinje je nabrano na lokalnem trgu.
Pri dopolnilni dejavnosti predelava medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa in voska je možna proizvodnja medenega žganja, medice in medenih likerjev. Žganje, dodatki za proizvodnjo čebeljih pridelkov kot na primer zelišča, suho sadje in alkoholni ali vodni izvlečki iz zelišč se lahko kupijo pri drugih kmetijah, ki imajo dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelava. Za proizvodnjo medenih likerjev ne veljajo določbe o zagotovitvi 50 odstotkov količin lastnih surovin v izdelku. Zagotovljen pa mora biti lastni primarni čebelji pridelek. Če ima nosilec te dopolnilne dejavnosti lastno pridelavo sadja in zelišč, lahko te uporablja za proizvodnjo čebeljih pridelkov z dodatki.«
