Kdo ne pozna Irene Fasvald? Žametnega in nežnega glasu, ki smo ga poslušali na Koroškem radiu kar 34 let. Ki je poročala o pomembnih temah, ki se je znala približati sogovorcu in poslušalcu, ki si je vzela čas za vse in vsakogar.
Po več kot treh desetletjih neprekinjenega dela na Koroškem radiu se od radijskega mikrofona poslavlja Irena, ki je s svojim predanim delom zaznamovala slovenski radijski prostor. O njenih začetkih na radiu, o njenih življenjskih poteh in o tem, kaj bo počela v pokoju, smo se pogovarjali tudi mi.
Kdaj ste začeli delo na Koroškem radio in ali je bila to prva zaposlitev?
Na Koroški radio sem prišla 5. Februarja 1991 in sedaj bo minilo točno 34 let. Pred tem sem radijsko otroštvo z učenjem novinarstva preživljala na Radiu Radlje (takrat 2. najstarejši radijski postaji v Sloveniji), kjer sem sodelovala v novicah in oddajah, samostojno pa sem vodila mladinsko oddajo. Zanjo sem vsebine iskala med ljudmi na terenu s snemalno napravo Uher, ki si je danes radijski novinarji ne morejo več predstavljati. Aparat je bil težek in velik, današnji snemalniki so proti takratnim pravi modni dodatek za v torbico. K delu na Radio Radlje me je povabil takratni novinar Kristl Valtl, pred tem me je pogosto videval na prireditvenih odrih, kjer sem uživala pri nastopih in vodenjih prireditev. Radio Radlje je bilo moje radijsko otroštvo in radio sem vzljubila že davno v osnovni šoli, kjer smo pri novinarskem krožku sodelovali s takratnim Radiem Ljubljana. Pripravljali smo oddaje 11. Šola, Pionirski tednik itd…, kjer sem objavljala svoje prispevke in prejemala tudi nagrade. Vodila sem tudi šolski radio. Veliko sem nastopala, v šoli ni bilo prireditve, ki bi se zgodila brez mene. Sledile so javne prireditve v kraju in širše, ki so mi dajale zagon za rast. Leta 1980 sem se prijavila na eno večjih avdicij na TV Ljubljana, kjer sem opravila več avdicij zapored in pristala med šestimi izbranci. Vseh na avdiciji nas je bilo šeststo. To je bil moj prvi večji izbor in zelo uspešen. TV LJ mi je omogočila izobraževanje, tako govorno kot tehnično, ob tem sem bila tako rekoč velikokrat vržena v vodo in sem plavala. Takrat sem poleg mikrofona vzljubila tudi kamero. Ta je bila moja sopotnica kasneje v regionalnem TV studiu Maribor, kjer sem v živo vodila oddaje vsak petek kar sedem let. Ker sem diplomirala iz slovenskega jezika, sem dve leti tudi poučevala v Osnovni šoli Vuzenica, a me je šolski prostor precej omejeval, želela sem večjo svobodo, brez medijev nisem mogla več. Tako so me opazili mnogi in me povabili k sodelovanju. Vztrajni takratni direktor Koroškega radia, Franjo Murko pa me je zaposlil na Koroškem radiu, z njim sem postala nekakšna “estradna” radijska novinarka, nastopala sem na odrih, na radiu, na TV itd…. Tudi pri časopisih sem sodelovala. In moja medijska pot je bila zapečatena.
Kako bi opisali svoje prve začetke ter pot, ki ste jo prehodili s Koroškim radiem?
Bila sem ponosna na svojo novo službo novinarke na Koroškem radiu. Pridružila sem se Marku Vrečiču, takratnemu odgovornemu uredniku, Hedi Praprotnik in Tomu Vrunču. Ponosna sem bila tudi na mesto Slovenj Gradec, ki se je ponašalo z identiteto kulture, OZN, glasnika miru, regijske bolnišnice, srednje šole, glasbe, športa in velikih prireditev. Spoznala sem pionirje Koroškega radia, takratnega radia Slovenj Gradec, kot sta bila Jože Mihev in Tone Turičnik. Že kmalu se je v slovenskih pomladnih devetdesetih let pričela osamosvojitvena vojna, v kateri je Koroški radio odigral veliko pogumno vlogo in se odrezal kot edini medij, ki je lahko neposredno poročal ljudem, kaj se na terenu dogaja in jih obveščal o vseh pomembnih informacijah med vojno za samostojno Slovenijo na Koroškem. Velika stvar se je takrat dogajala, Slovenci smo dobili svojo državo. Na Koroškem so bile ključne bitke za ohranitev slovenske meje na Holmcu, v koloni JLA pri Dravogradu je potekal silovit boj itd….Ponosna sem, da sem bila zraven. Zgodila se je 30. obletnica Koroškega radia, ki smo jo slovesno praznovali s poslušalci v športni dvorani. S kolegom Boštjanom Polutnikom sva bila voditeljski par na odru ob orkestru RTV in pevkami slovenske zabavne glasbe. To je bil zame eden večjih odrskih doživetij, ki jih ne pozabiš nikoli. Začela se je tudi Najevska lipa, srečanje državnikov pod največjo lipo na Ludranskem vrhu. Bili smo zraven, z neposrednimi javljanji smo državnike prve samostojne slovenske vlade popeljali preko našega radia k ljudem. Kakšen zanos nas je v tistem času preveval, je težko opisati. Radio se je nato hitro spreminjal, uvedli smo samostojni jutranji program in prvega sem začela voditi sama. Ker smo si dotlej frekvenco časovno delili z Radiem Velenje, je bila uvedba jutranjega programa veliko presenečenje zanje in za naše poslušalce. Več let sem vodila jutranje programe, dežurala v vsakodnevni redakciji, pripravljala novice in oddaje. Trakove smo zamenjali s kasetami, pisalne stroje z računalniki, uvedli smo celodnevni program na samostojni frekvenci, sodelavcev za živo radijsko delo je bilo vse več in več. Tako smo nenehno spreminjali radio in verjamem, da je danes eden od najsodobnejših radiev v Sloveniji. Ima prepoznavno slušno podobo, verodostojne in dobre voditelje, dobre novinarje in novinarke, ki so prodorni in odlično poskrbijo za lokalne informacije, kar je naše poslanstvo. Moramo tudi preživeti na majhnem trgu Koroške, za kar poskrbijo v prizadevni marketinški službi in neutrudna direktorica Andreja Ogriz poskuša najbolje krmariti v dobrobit radia. Dobili smo že drugega lastnika, največje vsebinske in tehnične izboljšave pa nam je omogočil prvi lastnik podjetja Infonet, Leo Oblak. Z njegovim lastništvom sem postala odgovorna urednica informativnega programa vse do letošnje upokojitve. Ker me niso zamenjali, sem verjetno delala dobro, v skladu s kriteriji, ki nam jih nalaga status radijske postaje posebnega pomena.
Koliko oddaj ste pripravili, katere so bile vaše stalne oddaje?
Ja, oddaj pa je bilo v tem obdobju zelo veliko. Vedno sem aktualne tematike za ljudi iskala med njimi. Najraje sem poročala s terena in se v živo javljala v program. Teh priložnosti je bilo zelo veliko in te so bile zame najbolj čarobne in ustvarjalne. Rada sem imela intervjuje z različnimi osebnostmi. Poleg programa, ki sem ga dlje časa vodila, so bile sredine oddaje moja stalnica, veliko jih je bilo z zdravstveno vsebino, kasneje sem pripravljala oddaje z aktualnimi vsebinami v oddaji Sredina sredica. Po njej sem med ljudmi najbolj prepoznavna. Malo sem se poigrala s številkami v teh mojih delovnih letih na radiu in prišla do števila preko 3000 oddaj.
O čem pa ste najraje poročali?
Najraje sem bila sredi dogajanja na terenu in poročala ljudem. Zelo rada sem pripravljala reportaže, nekatere so bile nagrajene, saj smo se radijske postaje srečevale na dolgoletnih festivalih radijskih postaj v okviru Združenja nekomercialnih radijskih postaj. Predana sem bila zdravstvenim temam za ljudi in aktualnim temam, pomembnih za Koroško in njene ljudi. Tu je še politika, lokalne skupnosti, kultura, šport itd…..prav vse sem počela, pogosto sem kot čebela letala iz teme v temo, s področja v področje, z dogajanja v novo dogajanje in tako je čas mineval hitro in aktivno. Pri nas na radiu se nismo mogli specializirati samo na nekatera področja, bili smo premajhni, preprosto smo morali delati vse raznolike vsebine. Bila sem še del tistega časa, ko se nisem spraševala o zaslužku, ali se mi kaj splača ali ne, pač pa kako bom kaj naredila in sem naredila, brez vprašanja, brez zadržka, brez časovnih omejitev. Velikokrat tudi na račun svojega prostega časa, saj sem enostavno tako živela. Ponosna sem na vse pogovore z državniki, ki jih ni bilo malo. Pogovarjala sem se z vsemi predsedniki države in vlad, z veliko ministri, gospodarstveniki. Veliko ljudi sem spoznavala, različne osebnosti so mi križale pot, mnogi so delili studio z menoj in sedeli nasproti mene. Seveda nikoli ne moreš zadostiti vsem ljudem, prav tako ne moreš biti vsem všeč, če pa delaš v dobrobit ljudem, pa si svoje poslanstvo opravil.
Kaj je tisto, kar ste si najbolj zapomnili v tem času in na kaj ste najbolj ponosni?
Če srečaš in delaš s toliko ljudmi, je prav vsak zaznamoval tvoje življenje, po dobrih in večkrat tudi slabih plateh. Med dogajanji pa je na prvem mestu vsekakor osamosvojitvena vojna, prizadevanja za izgradnjo 3. razvojne osi (od obljub, do prve lopate), katastrofe, med njimi kar dvakrat večje poplave, žledolom, drevolom…. V teh težkih časih je bil radio vedno prvi glasnik dogajanja in obveščanja ljudi. Ob tem smo zgradili komunikacije z vsemi odgovornimi institucijami, reševalci, gasilci, policisti, občinami, prostovoljci in vsemi, ki so opravljali operativne naloge reševanja ob okolijskih katastrofah, ki so prizadele Korošce. Moč lokalnega medija se najbolj izrazi prav v takšnih primerih. Takrat se je delovni dan zame vedno podaljšal, radio je bil v službi servisnih informacij za ljudi. Omenim naj še prvi osamosvojitveni let Adrie iz Celovca v Frankfurt, moje – naše akcije izbora osebnosti leta, humanitarne akcije, prenos lastništva radia in nazadnje celovite obnove radijskih prostorov. Na vse to sem ponosna!
Kaj sem si zapomnila? To, da kar 3 krat nisem mogla domov iz službe, to je bilo ob osamosvojitveni vojni, poplavah in drevolomu. Ostajala sem na radiu v svoji funkciji in poslanstvu ter si zagotovila prenočišče. Zjutraj pa spet k opravljanju poslanstva. Ob tem nisem nikoli gledala na uro, pozabila sem na čas.
Ste si kdaj predstavljali, da boste tako dolgo v vodah novinarstva ter zakaj ravno novinarstvo?
Vedno mi je novinarstvo predstavljalo svojevrsten izziv. Na vprašanja iščeš odgovore, ki jih posreduješ naprej. Nenehno si na preži, se učiš in če veš, kaj želijo ljudje, si lahko toliko bolj uspešen. Meni je bilo najbolj pri srcu radijsko novinarstvo in vesela sem, da sem se lahko preko svojega glasu identificirala s poslušalci. Rada imam ljudi in rada sem med njimi, ne glede na situacijo ali dogajanje, bodisi dobro ali slabo. Z ljudmi in med njimi se na terenu zelo dobro znajdem, ljudje pravijo, da sem kot riba v vodi.
Zakaj sem tako dolgo vztrajala? Preprosto, ker sem spoznala in doživela izjemne radiofonske možnosti za ustvarjalce, ki jih ta večni medij omogoča. Kot avtor lahko veliko prispevaš poslušalcem, skupaj s kompetentnimi sogovorniki oblikuješ mnenja, stališča in prepričanja o posameznih temah, ki so zanje zelo pomembne. Radio je medij, ki ti zleze pod kožo in te zasvoji, z njim si lahko izjemno blizu poslušalcem, da te začutijo, vidijo, čeprav te ne poznajo in te vzamejo za svojega, ti verjamejo, zaupajo in tako preprosto » zlezeš » ljudem v srce. Vendar pa te lahko vzamejo ali pa ne! Vse to je odvisno od tvojega dela, truda, učenja, vztrajnosti, žrtvovanja, drznosti, samozavesti itd…., predvsem pa od ljubezni do tega, kar počneš s poslanstvom. Poslušalcev ne moreš in ne smeš nikoli podcenjevati, znajo in zmorejo razbrati tvojo iskrenost, trud, energijo in osredotočenost na vsebine, s katerimi si z njimi. In če si z njimi, ti radi prisluhnejo, ti verjamejo. Pri tem plačilo za tvoj trud ne more izmeriti noben denar, največje plačilo so tvoji poslušalci, ki te pogosto ogovorijo, da so poslušali tvojo oddajo, tvoj prispevek, začutili tvoj žar na odru in jim je to tako kot tebi, nekaj pomenilo. To največ šteje.
Kako bi opisali novinarstvo danes in v vaših začetkih?
Sem kar žalostna zaradi velikih razlik nekoč in danes. Tako kot je včasih posamezna izjava državnikov imela svojo težo in smo ji verjeli na prvo besedo, danes ni tako. Tudi novinarstvo se je spremenilo. Pri tem bi izpostavila lastništvo, tehnološki napredek in odmike v pomembnostih. Tudi na radiu smo se spremenili, vedno manj časa je bilo odmerjenega za širšo novico, ob tem pa smo jih morali na dan narediti veliko več. Vendar se na Koroškem ne da kar »štancat« nenehnih novih novic, zato smo morali posegati tudi po ponavljanjih, če smo hoteli dosegati načrtovano. Ni bilo dovolj časa za poglobljene članke. Prav tako je danes vse preveč pomemben denar, stroški dela, dobiček, zato smo postajali smo vse bolj omejeni pri zaposlovanju, pri oblikah dela. Živo delo, sploh pa delo na terenu, je postajalo velikokrat predrago, k sreči imamo pri radiu veliko možnosti, da lahko informacija hitro pride do poslušalcev na različne načine. Predvsem ceneje in hitreje. Lokalna informacija je kraljica, tista, ki najbolj pritegne poslušalce, ki se radi odzivajo. Tudi delo radijskega novinarja se je v sodobnem času precej spremenilo. Ob tem, da ustvarjaš vsebine v etru, jih moraš danes še na družbenih omrežjih in na spletu. Vse je na prvi pogled zelo privlačno, a zahtevnejše, stresno in odgovorno.
Kaj vam pomeni radio in kaj je tisto, kar je vam radio omogočil?
Vse prevečkrat danes pri novinarjih ali voditeljih prevladuje prepričanje, kaj kdo radiu prispeva. Ob tem večkrat pozabljajo, kaj pa je radio dal njim. Sama se tega zelo dobro zavedam in sem hvaležna za vse, kar mi je naš Koroški radio omogočil. To je prepoznavnost, ustvarjalnost, svoboda, dogajanje vedno v središču in v aktualnosti, med ljudmi, ki so to dogajanje krojili in ga omogočali. To neprecenljivo vrednost je težko opisati. Če bi hotela vse to slikovito opisati, nimam dovolj strani in časa. Vedno pa ostanejo spomini in radijski arhiv tvojega dela, kar nikoli ne bo izbrisano. To je zapuščina, ki ostaja po več kot 60. letnem valovanju Koroškega radia. Predvsem pa ne pozabiš ljudi, ekipe, ki je radio v tem času ustvarjala kot družina in ki se je trudila in se še trudi poslušalce vsak dan sproti informirati o vseh najpomembnejših dogodkih. Ne smem pozabiti naših skupnih radijskih počitnice z Relax turizmom, ki bodo letos že 19. po vrsti. Vsako leto se naša družina s preko 200 poslušalci odpravi novim dogodivščinam naproti. Med počitnicami pa je najboljše druženje poslušalcev z radijci. Želim si še veliko počitnikovanj in potovanj s poslušalci in sem hvaležna našemu poslovnemu partnerju, Relax turizmu za veliko zaupanje. Ustvarili smo nepozabne spomine.
Kakšni so občutki sedaj, ko ste v pokoju?
Najprej me je prevzel strah, kaj pa zdaj, boš zmogla Irena brez radia. Nikakor, ne bom, niti brez mojih radijcev, ker smo velika družina. Radio je moj drugi dom. Vedno bomo povezani, vendar si pokoj po 40. letih dela menda zaslužim, takšen brez stresa in vsakodnevnih pritiskov. Še vedno bom ustvarjala, a drugače, predvsem mirnejše in brez stresa, a z ljubeznijo. Tudi doma ni dolgčas, imam krasno družino, razumevajočega moža, ki me je vedno podpiral pri delu, dva odrasla sinova in krasna vnučka, ki mi lepšata življenje. Ob tem o kakšnem dolgočasju niti ne pomislim. Sicer pa tega ne poznam. Ostajam v ritmu Koroške.
Kaj ste si najprej privoščili ob pokoju, kar si prej mogoče zaradi preobilice dela niste mogli oz. ni bilo časa?
V pokoju sem šele nekaj dni, kaj večjega si še nisem mogla privoščiti. Imam pa načrte, od branja, prostočasnih aktivnosti, druženj, do potovanj. Rada bi spremljala Koroško iz vseh zornih kotov, kar doslej povsem nisem mogla. A vse lepo po vrsti, upam, da imam še nekaj časa za uresničitev vseh želja. Niso velike, velike stvari mi je v življenju že omogočil radio. To mi veliko pomeni, ker ostajajo za vedno.
Bi želeli z nami deliti še kakšno misel?
Predvsem to, da moramo biti ponosni na naš Koroški radio, ki nam igra in govori že več kot pol stoletja. Je prepoznaven medij Korošcev in njihov glasnik. Pomembni so domači, koroški ustvarjalci, ljudje, ki razvijajo Koroško in ji dajejo pečat. Lokalna informacija je kraljica in verjamem, da se to ne bo spremenilo. Vem tudi, da spremembe še bodo, upam, da ne na škodo lokalnega programa zaradi denarja. Tega ne smemo dopustiti. Naj naš Koroški radio ostaja, z njim ostajamo tudi Korošci. Upam, da se tega zavedamo. Mojim kolegom na radiu pa svetujem, naj vztrajajo tako še naprej, naj ustvarjajo prodorne vsebine za ljudi, o njih in na jasen in nazoren ter spoštljiv način, da si jih bodo zapomnili.
Irena Fasfald se z radiem ne bo nikoli povsem poslovila. Njen glas bo vedno ostal del Koroške, del zgodovine in del prihodnosti. Iz uredništva Koroških novic ji ob zasluženem pokoju čestitamo in želimo še veliko lepih trenutkov.
