Medvrstniškega nasilja je vedno več, razlogi za tovrstno nasilje pa so lahko zelo različni. Od potrebe po dominantnosti, lahko so posledica vzgoje ali videnih vzorcev v družinskem okolju, ali pa zgolj dokazovanje in postavljanje pred drugimi. Nasilje lahko izvaja posameznik ali pa nasilje izvaja skupina mladoletnikov. Ne sme pa se zanemariti niti dejavnikov tveganja, kot so alkohol, prepovedane droge, nasilje v družini, …
O medvrstniškem nasilju in kako se z njim soočati, smo govorili z dr. Lucijo Čevnik, doktorico socioloških znanosti, profesorico filozofije in sociologije, specializantko lacanovske psihologije, prav tako pa dela kot mentorica in svetovalka.
Na kaj morajo biti starši pozorno pri medvrstniškem nasilju in kako naj nanj odreagirajo?
Predvsem je pomembno, da smo kot starši pozorni na spremembo otrokovega razpoloženja in počutja. Kadar je otrok žrtev medvrstniškega nasilja, se namreč hitro pojavijo spremembe v njegovem vedenju. Ga pogosto boli trebuh, glava, hlini bolezenske znake in se na takšen način preko »bolezni« skuša izogniti šoli (v kolikor se nasilje pojavlja v šoli, na poti v šolo). Se ne želi več družiti z vrstniki, se zapira v sobo, slabo spi, slabo je, je razdražljiv in kdaj objokan. Če takšni simptomi kar trajajo in vztrajajo, je potrebno situacijo vzeti resno. Skušajmo se z otrokom pogovoriti, kaj se dogaja. Bodimo potrpežljivi, sočutni in ne dramatizirajmo. Če otrok o svojih težavah ne želi spregovoriti z nami, povprašajmo v šolo, če so nemara opazili kakšne spremembe v otrokovem razpoloženju. Vsakršno otrokovo stisko in zaupanje pa vzemimo resno.
Zakaj se zgodi, da žrtve nasilja ne zaupajo niti staršem?
Otroci, žrtve medvrstniškega nasilja, občutijo zelo močan strah in sram. Sram je nemalokrat še bolj hromeč in boleč, kot strah. Zaradi sramu se popolnoma izolirajo in zaradi sramu o nasilju ne želijo spregovoriti niti s straši. Predstavljajte si, da je fant mamin heroj, ki ga vedno poveličuje in o njem govori v samih superlativih. Do sina goji popolnoma nerealna, previsoka pričakovanja. Če se takemu otroku zgodi, da postane žrtev medvrstniškega nasilja, tega nikakor ne bo želel zaupati staršem. Svojo nemoč bo želel prekriti in skriti. Nezmožnost postaviti se zase in se ubraniti pred nasilnežem bi lahko bilo potencialno razočaranje za starše, ki si od sina tako veliko obetajo in mu takšne nemoči nikoli ne bi pripisali. Takšni otroci se znajdejo v zelo velikem precepu, kako naprej.
Sram je tudi ključen, ko gre za vrstnike. Biti ponižan, zasmehovan pred razredom, pred sošolci, s tem se je neizmerno težko spopadati.
Nezaupanju staršem lahko botruje tudi strah, kako bodo starši odreagirali. Nekateri roditelji se odzovejo zelo burno in nerazsodno, ko jim otrok zaupa svojo stisko. Npr. mama, ki ji je otrok zaupal, da ga sošolec verbalno ponižuje, se v svoji jezi in besu takoj odpelje na naslov nasilnega sošolca in tam uprizori celo dramo… Tega si njen sin nikakor ne želi, a ga mama ne posluša in ne upošteva njegovih strahov. Otroku tako samo še povečuje agonijo, ki se že tako boji, kakšne posledice maminih dejanj bo naslednji dan občutil v šoli. Največkrat se znajde v še večjem zasmehovanju, poniževanju, saj se informacija razplamti kot ogenj po vsej šoli…
Kaj storiti?
Odkrit, strpen, preudaren pogovor je prvi korak. Nato sledi ukrepanje v smislu, da obvestimo šolo in tudi policijo, če gre za hujše oblike nasilja.
Zavedati se moramo, da si otrok, žrtev medvrstniškega nasilja, ne more pomagati sam. Če bi si lahko pomagal, to ne bi bilo medvrstniško nasilje. Zato besede staršev: »Postavi se zase,« najpogosteje niso na mestu. Ukrepanje in pomoč drugih oseb je nujna in ključna.
Je vsako nasilje med vrstniki že medvrstniško nasilje? Lahko temu rečemo tako?
Ločiti je potrebno, kaj je tipično medvrstniško nasilje in kaj nasilje, ki se zgodi med vrstniki, da vemo o čem sploh govorimo, ko govorimo o medvrstniškem nasilju. Nobeno nasilje seveda ni sprejemljiv način komunikacije, niti reševanja sporov, da ne bo pomote. Torej, če se sporečeta in se zaradi neke dotične situacije s pestmi pomerita na primer Jaka in Miha, ki imata oba v razredu nek uveljavljen status, ter oba svoj krog prijateljev, še to ni tipično medvrstniško nasilje. Takšno nasilje se najpogosteje zgodi enkrat in vključuje, glede na status v razredu, enako močne posameznike. Pri medvrstniškem nasilju pa gre za to, da se dejanje ne zgodi zgolj enkrat, temveč se ponavlja, največkrat celo stopnjuje, pri čemer je žrtev v izraziti nemoči, nasilnež pa ima v razredu oz. skupini zelo visok status. Ker je žrtev tako socialno izolirana in zapostavljena, si tudi ne more oz. ne zmore pomagati sama. Nasilneži si v skupini pogosto pridobijo visoko stopnjo legitimnosti, da lahko počnejo to, kar počnejo. Ob sebi imajo svoje pomočnike in navijače, ki takšno nasilje podžigajo in ga tolerirajo. Nasilneži so lahko socialno zelo spretni in nemalokrat pri učiteljih tudi zelo priljubljeni učenci. V vlogi žrtve pa se najpogosteje znajdejo posamezniki, ki kakor koli izstopajo – s svojim videzom, načinom oblačenja, socialnim statusom, narodnostjo,…
Katero medvrstniško nasilje je danes najbolj razširjeno?
Danes je največ spletnega nasilja. To se s starostjo otrok izrazito povečuje. Za razliko od fizičnega nasilja, je spletno nasilje bistveno težje odkriti in razkrinkati, saj se pogosto dogaja v zaprtih skupinah. Več kot 60% mladostnikov, ki so bili žrtev medvrstniškega spletnega nasilja, niti ne ve, kdo se skriva za lažnim profilom nasilneža. Tudi nasilnež nima vpogleda v posledice svojega dejanja in ker nima neposrednega stika z žrtvijo, tudi težko razvije empatijo oz. ozavesti razsežnosti svojega dejanja. Kadar je nekdo žrtev fizičnega nasilja v šoli ali na poti iz šole, še vedno lahko najde vsaj nek varen prostor doma. Pri spletnem nasilju pa žrtev na to nima več vpliva. Spletno nasilje se dogaja 24/7 ne glede na to, ali smo mi prisotni ali ne in nimamo možnosti nikamor ubežati, niti se pred njim skriti.
Kaj lahko naredimo?
Zelo pomembno se mi zdi, da o medvrstniškem nasilju čim več govorimo in poskušamo opolnomočiti predvsem opazovalce, da stopijo na stran žrtve in ji pomagajo poiskati pomoč. Da žrtvi pomagajo tudi na način, da o situaciji, ki se dogaja v razredu, obvestijo svetovalno službo ali razrednika. Potrebno jih je ozavestiti, da to ni »špecanje«, temveč pomoč nekomu iz neizmerne stiske, ki je ne zna in ne zmore rešiti sam. Nikoli ne moreš vedeti, kdaj se lahko v vlogi žrtve znajdeš tudi sam. Nasilje ne izbira. Dogaja se tako fantom kot dekletom in čedalje mlajšim mladostnikom. V vlogi žrtve se nemalokrat znajdejo tudi nasilneži. Samo skupaj, z ozaveščanjem in z ničelno toleranco do nasilja, ga lahko ustavimo.
