Kdo ne pozna Erike Breznik, odlične igralke v amaterskih gledaliških skupinah v Šmiklavžu in v Kotljah? Njeni nastopi so polni komičnih zapletov, ki publiko vedno spravijo v smeh. Kjerkoli gostuje s gledališko ekipo, so njihove predstave dobro obiskane, pričaka jih bučen aplavz in veliko smeha. Zadovoljna publika ji daje navdih in motivacijo za naprej.

Ima ogromno idej in v prihodnosti pripravlja za svoje občinstvo kar nekaj presenečenj. Pripravlja monokomedijo in kuje nov Gledališki Koroški abonma. Verjamem, da že vsi komaj čakamo, kaj pripravlja za nas.

O njenih igralskih začetkih, kaj ji daje igralstvo in še veliko več, smo se pogovarjali z Eriko, ki je tudi odlična sogovornica.

Od kod ideja po igralstvu? Kdaj so bili tisti prvi začetki?

Od malih nog sem rada nastopala, plesala in igrala lutkovne predstave. Imela sem srečo, saj sem v osnovni šoli imela požrtvovalno mentorico go. Tatjano Šumnik, ki me je ogromno naučila. Na šoli sem potem pripravljala nastope, seveda s pomočjo sošolcev. Že takrat sem se srečala z režijo, saj sem spontano med nastopajoče razdelila vloge. Moje prve prave igralske korake pa sem naredila v Gledališki skupini Šmiklavž, kjer me je brat predstavil Maksimiljanu Kramljaku. Začela sem kot šepetalka, nato pa prevzela vedno večje vloge. V Gledališki skupini Šmiklavž delujem že od leta 2005.

Moja prva gledališka naloga je bila v avtorski igri “Lovci sračjedolski”, ki sta jo napisala Alojz Vošner in Maks Kramljak. Ena prvih trilogij je bila “Puščavnik”, ki govori tudi o zgodovinskih dogodkih, avtorja sta prav tako Vošner in Kramljak. Gledališka skupina Šmiklavž je moja zibelka, kjer se vsi odlično razumemo in smo res dobro uigrana ekipa. Povezanost med igralci je ključna za dobro igro.

Koliko let že igrate? Kaj vam daje igralstvo?

Igram že 25 let. Igralstvo mi daje veliko zadovoljstvo, takrat sem res jaz, daje mi energijo. Poistovetim se z vlogo in takrat pozabim nase, na svoje težave, in sem lahko le igralka. Zato lahko tako odigram, da je pristno in to je publiki všeč.

Koliko predstav si odigrala, katere je bilo največ?

Odigrala sem 25 predstav, vsako leto je bila nova. Največkrat je bila ponovitev predstave “Čaj za dve”, ki smo jo igrali 35-krat, tudi v Avstriji. Vedno se radi udeležijo naših predstav. Spomnim se predstave, kjer se je udeležilo samo 7 gledalcev. Kljub temu smo igro odigrali, saj menimo, da ni važno koliko gledalcev je, vsi si vzamejo čas in pridejo nas pogledat. Zato si tudi zaslužijo, da vidijo predstavo. Za njih je bila predstava, za nas pa dobra vaja.

Ena izmed predstav, na katero sem še posebej ponosna, je “Poroka čistilke Marije“. Igro smo študirali dobre tri mesece, vsak igralec je dodal svoj jaz in pripomogel k odlični izvedbi. Gre za grenko-sladko komedijo o staranju in življenju. Govori o bridkostih staranja, ki nas vse čaka. Zato pa je moj moto: Uživajmo vsak dan in živimo za ta trenutek.

Nizate uspeh za uspehom, kako vam to uspeva?

Ključ do uspeha je strast do tega, kar počnem, in podpora ekipe ter družine. Priprava je ključna, saj se moramo poleg naučenega teksta ustvarjalno izražati v gibu, obvladati prostor in situacijo, da na odru izpade pristno.

Kaj vam pomenijo nagrade JSKD ter Bernekarjeva plaketa?

Nagrade mi pomenijo veliko. Lansko leto sem prejela Bernekerjevo plaketo MO Slovenj Gradec za v sestransko kulturno delovanje, še posebej na področju gledališke kulture, letos pa priznanje od Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) na Linhartovih dnevih  kot najboljša igralka Mislinjske in Mežiške doline. To je moja tretja nagrada JSKD. Posebne dosežke dosegamo z zagnanostjo in predanostjo. Nagrade so vzpodbuda za celo ekipo in pritegnejo več ljudi na naše predstave.

Ponosna sem na vse svoje dosežke in kot je opisala ocenjevalka v obrazložitvi za nagrado za najboljšo igralo v vlogi Poroka čistilke Marije: “Erika Breznik ej v svoji vlogi pokazala spreten smisel za komičnost. Vešče je interpretirala različna čustvena stanja ter razgibano tako govorno kot telesno izrazila svoj lik. Njena vseprisotnost pa se je izkazala tudi v režiji komedije Poroka čistilke Marije, ki jo je gradila na specifikah komičnega, z izrazitim občutkom za avtentičnost.”

Nagrade in priznanja imajo svojo težo, saj pomenijo potrditev, da delaš dobro in, da te podpira tudi stroka. Vidiš, koliko si dejansko ustvaril in kako kreativno rasteš iz  leta v leto. Takšne nagrade so izjemno pomembne za ustvarjalce in posledično za njihovo občinstvo.

Tukaj apeliram na vse mlade, če imajo vsaj malo želje po igranju, da napravijo korak in se priključijo amaterskim gledališkim skupinam. Ker gledališče ti ponudi še več, kot daš, če imaš željo in malo igralske žilice ter si pripravljen vložiti svoj čas in biti odgovoren.

Igralci v obeh gledaliških skupinah, tako v Šmiklavžu kot v Kotljah so tam s srcem in dušo. Vaj je sicer precej, sploh pred premiero, doma se moraš učiti teksta in večkrat uporabiti svoje ideje in spontano odigrati, kar da tisto piko na i. Zato se tudi odločamo za žanr komedije, ker želimo, da se ljudje nasmejijo, sprostijo, pozabijo na svoje težave. Vsak se najde v katerem liku in se lahko poistoveti v igri, zato je tudi tako pomembno, da igro približamo ljudem.

Vsakršna pomoč mladih bi nam prišla zelo prav, zato še enkrat vabim vse mlade, da se pridružijo in tako pripomorejo še h kvalitetnejši, medgeneracijski izvedbi iger.

Katera igra vam je bila najboljša?

Vse igre so mi všeč, jih ponotranjim. Vsaka igra je sprva izziv, nato pa te zasvoji in postane najboljša v tistem trenutku. Igra je kot otročiček, sprva dojenček, ko ne veš kaj pričakovati in potem raste in se razvija v nekaj celovitega, kot človek. Vse so mi pisane na kožo. Ne glede na to, katero vlogo dobim, jo odigram z enako strastjo.

Kako usklajujete družino, službo in igralstvo?

Vedno sem vpeta v različne dejavnosti, zato moram imeti seznam, da kaj ne zgrešim. Družina me pri tem podpira, saj brez njihove podpore ne bi mogla izpeljati toliko stvari. Imam tudi odlične sodelavke. Najbolj se sprostim, ko grem s psom na sprehod, to mi daje energijo. Imam dva otroka.

Kaj pravi družina na vaše igranje?

So ponosni name, pridejo pogledat vsako igro, ki jo igram. Otroke sem vedno vzpodbujala, da smo si ogledali gledališke predstave. Gledališka igra je živa dediščina, ki jo moramo negovati in vzpodbujati.

Kaj še radi počnete v življenju?

Rada potujem, hodim v gore, grem v gledališče in se ukvarjam s psom. Pogosto obiščem tudi Kinološko društvo. Včasih sem igrala v lutkovni skupini v vrtcu, zdaj pa z ZKŠTM Ravne pomagam prirejati Koroški lutkovni abonma za otroke. Letos je bil abonma razprodan, kar potrjuje, da so otroci željni takih predstav, starši pa se zavedajo pomena gledališke kulture za otroke.

Erika Breznik je igralska duša, ki s svojo strastjo in predanostjo navdušuje gledalce in navdihuje nove generacije igralcev. S svojim delom in vztrajnostjo dokazuje, da je umetnost neprecenljiva dediščina, ki jo je vredno negovati in deliti z drugimi.