Koledovanje izvira iz rimskih časov in se je kot star predkrščanski narodni običaj ohranilo do danes. Od praznika sv. Štefana (26. decembra) pa do svetih treh kraljev (6. januarja) bodo koledniki, preoblečeni v svete tri kralje, po vsej Sloveniji, prinašali ljudem veselo novico, blagoslov, voščili in peli.
Šolarji so pod vodstvom svojih učiteljev kot trikraljevski koledniki hodili pet in voščit novo leto premožnejšim meščanom, pozneje tudi duhovščini in samostanskim predstojnikom. S tem so nabrali nekaj darov, s katerimi so se potem nekaj časa preživljali. Ko se je ta navada iz mest preselila v vasi, pa se je razširila neverjetno hitro.
Ob prazniku Svetih treh kraljev se je še do druge svetovne vojne in ponekod tudi pozneje koledovalo po vsem Slovenskem. Trije kralji so bili predvsem starejši fantje, ki so hodili od hiše do hiše in prepevali.
Niso pa povsod poznali besed koledniki in koledovanje. V okolici Kostanjevice na primer so rekli samo, da “tri kralje pojo” ali “pevci so prišli”. Podobno je tudi v Beli Krajini, kjer “hodilo popevat svete tri kralje”. Na Gorenjskem okolici Brezij je bila zgodba nekoliko drugačna. Tam koledniki niso bili odrasli, ampak otroci, ki pa niso znali trikraljevskih kolednic (pesmi). Peli so kar božične pesmi in hodili z vrečami od hiše do hiše. Obdarovali so jih s poticami ali orehi in tudi z denarjem.
Koledniki so bili pri hiši vedno dobrodošli. K hišam so prinašali blagoslov za letino ter zdravje in srečo ljudem in živini.
Je bilo pa koledovanje običaj, ki so ga prenesli tudi čez lužo. V Chicagu so leta 1958 koledovali prekmurski rojaki po domovih naših ljudi. Znali so okoli 15 kolednic in z njimi ohranjali star običaj v popolnoma tujem okolju.
Koledovanje je po Sloveniji večinoma nekako zamrlo po drugi svetovni vojni, nato pa je na pobudo Cerkve doživelo pravi preporod. Tega je omogočila nova naloga koledovanja, ki mu je dala nov smisel.
Lepa tradicija in nekakšen zaključek prazničnega časa, ter začetek novega leta, ki ga vsi z veseljem pozdravimo.
Vir: Aleteia
