V petek, 7. decembra, prihaja v Črno na Koroškem, na povabilo Zdrava Črna, Bogomir Dolenc, ki se bo ob tej priložnosti pridružil otrokom na športnem dogodku, v telovadnici Osnovne šole Črna na Koroškem.
Dm s športno iniciativo skoraj 600 otrokom omogočil bolj razgibano in zdravo otroštvo
Velenjčan Bogomir Dolenc je nekoč deloval v poslovnem svetu, danes je ekstremni športnik, ki na vsakem koraku poskuša, s športom in dobrosrčnostjo, pomagati pomoči potrebnim oziroma najbolj ranljivim skupinam v naši družbi.
Pred jutrišnjim dogodkom smo imeli čast poklepetati z njim in izvedeti kaj več o njegovem načinu življenja, o že utečenih projektih, pri katerih sodeluje ter njegovih načrtih za prihodnost.
Če se najprej dotakneva letošnjega leta, ko je bilo vaše ime pogosto zapisano ob številki 42. Projekt »42 maratonov v 42 dneh« je zaključen. Za kakšen projekt je šlo, kakšni so občutki?
Če odgovorim s preprostimi besedami, je šlo za to, da se odteče 42 maratonov v 42 dneh. In to sem naredil. A sam pogled sedaj na projekt nazaj, ima le-ta veliko večjo širino in »posledice«, ki jih je pustil za sedaj. Seveda, posledice so vse pozitivne.
S športno-dobrodelnim projektom 42 maratonov v 42 dneh smo zbirali sredstva za ustanovo Mali vitez na samih prizoriščih, preko SMS donacij in z donacijami podjetij. S projektom smo povezali šport in rekreacijo z dobrodelnostjo in to nam je uspelo. Z njim smo želeli podati pomen »gibanja za male viteze«, s katerim sem želel v kakršnokoli gibanje privabiti čim večje število malih vitezov. V to gibanje se je vključilo tudi mnogo drugih udeležencev, organizacij, mladostnikov, starejših, športnikov in rekreativcev. Pokazali smo, da se da. Da lahko ena oseba naredi to, da poveže med sabo več kot 50 občin in njihovih predstavnikov, da stopijo v skupen projekt; da lahko pritegne v projekt vse večje institucije v Sloveniji – tako varuha RS za človekove pravice kot predsednika RS in ostale večje športne organizacije. In da lahko pripravi organizacijo 42 dnevnih zaporednih dogodkov.
Občutki ob vsem tem so fenomenalni, pravzaprav se mi ravno zdaj kreirajo pravi obrisi teh občutkov, doživetij, ki smo jih doživljali skozi vseh 42 dni. In občutkov za vse tiste komentarje, pohvale in pozitivne potrditve, ki jih dobivam po končanju projekta.
Zakaj ste se odločili pomagati ravno Malim vitezom in zakaj skozi šport?
Ko sem že imel razdelano idejo o izvedbi 42-tih zaporednih maratonih, sem še iskal organizacijo, ranljivo skupino, ki bi jim z zbranimi sredstvi rad pomagal. V Sloveniji je mnogo posameznikov, ki potrebujejo pomoč. Nekajkrat sem že naglas rekel, da to ni prav in da vloge socialne države le-ta ne izvaja.
Preko plesne predstave Življenje je vrednota, sem lani spoznal same male viteze. In ko sem globlje pogledal celotno sliko njihovega življenja, vseh posledic zdravljenja raka in s čim se soočajo v post zdravljenju, sem se odločil, da želim pomagati njim. Ne nazadnje, malih vitezov je v Sloveniji preko 1200 in živijo praktično v vsaki občini. Le da jih ne opazimo oziroma ne vemo zanje. Z njimi se sedaj družim že več kot leto dni, hodim na njihove letne rehabilitacije, z mnogimi smo razvili tudi tesne vezi. Sem tudi član sveta Ustanove mali vitez, v katere se vključujejo mali vitezi, ki se želijo med seboj povezati, deliti svoje življenjske izkušnje in si z različnimi oblikami druženja izboljšati življenje. Zanje pripravljam različne oblike gibanja, ki se bodo nadaljevala tudi v letu 2019.
“Tečem, da pomagam”, je vaš moto. Kdaj ste začutili potrebo po pomoči drugim, socialno šibkim?
To se je zgodilo nekaj let nazaj, ko sem sam začel delati na sebi (fizično kot izguba kilogramov in psihološko kot odpravljanje stresa). Kot posledica nepravega-nezdravega življenja sem temeljito spremenil svoj življenjski slog in preko rekreacije, teka sem tudi preoblikoval svoj pogled na življenje. Ugotovil sem, da lahko tečem tudi nekaj več in tek je edini način, da lahko z organizacijo ali z udeležbo na dobrodelni prireditvi pomagam drugim.
Od kod jemljete energijo in motivacijo?
Energijo ima vsaka oseba, le vprašanje je, kam jo vlaga. Po navadi povem, da imamo dve možnosti: ali se usedemo na kavč vsak dan za dve uri ali gremo v naravo za ti dve uri. Razlika je skozi določeno obdobje velika. Motivacija pa je večplastna. Po navadi na predavanjih govorim o notranji motivaciji, psihologiji vztrajanja. Tukaj bi raje omenil motivacijo življenja, ko vidiš, začutiš spremembe in se tega zaveš. Ko vidiš spremembe v ljudeh, ki jim pomagaš, je to motivacija, ki me žene naprej.
Kako zgleda vaš običajni dan?
Ni običajnega dneva (nasmeh), še posebej ne zdaj, ko smo postali družina. Spremembe so edina stalnica v življenju in ravno te spremembe me peljejo čez življenje.
Po navadi pa so dnevi razdeljeni v delovno aktivnost in v športno-rekreativno. Odvisno je tudi od obdobja leta, časa do projekta ali dogodka ipd. Recimo sedaj so tedensko na repertoarju štiri enote športa, medtem ko je bilo v lanskem tem obdobju ali v mesecu januar 2018 nekje devet enot športa oz. treninga. Sedaj se tudi veliko posvečam hčeri, se še učimo vsega, kar je pripeljala v življenje. A kljub temu še vedno odbezljam v naravo, za dve ali tri ure in naredim svoj trening.
Menite, da Slovenci posvetimo dovolj časa zdravemu načinu življenja?
Premalo in prepozno. Po navadi pride pri vsaki osebi čas, ko se tega zave. Na žalost nas tudi način življenja, komercializacija in vplivi medijev ter vseh mogočih »praznikov« in »dogodkov« sili v nezdrav način življenja.
A, kot sem omenil, enkrat se zavemo pomena zdravega načina življenja in začnemo delati korake. Potrebno je le dobrih 15 minut časa na dan. Tako sem jaz začel. Premislek o tem, kako se prehranjujemo, da naredimo plan za prehrano vnaprej in da si vzamemo tistih 15 minut časa za sprehod, za gibanje, za lahko športno aktivnost.
Kaj bi svetovali »novodobnim« staršem glede udejstvovanja otrok pri športnih aktivnostih?
Ne vem, če sem prava oseba za svetovanje (marsikdo se bo dregnil, da nisem strokovnjak za tovrstno »svetovanje«). A lahko povem, da naj bodo sami vzgled otrokom. Otroci opazujejo starše, njih imajo za vzornike. In tukaj se vse začne. In naj jim pustijo prosto pot glede športa, ne jih siliti po »lastnih« željah in ambicijah v športno udejstvovanje otrok.
Kaj počnete v prostem času, kadar ne tečete?
Prosti čas zapolnjujem z različnimi aktivnostmi, ki pa so tudi preplet športa, rekreacije. Ne nazadnje za ekstremne tekaške podvige na treniram samo teka, ampak več različnih športov (plavanje, kolo, fitnes, joga), kajti le-tako zgradim telo za obremenitve.
V prostem času veliko berem, grem na sprehod ali v hribe in opravljam običajna druženja s prijatelji in bližnjimi.
Povedali ste, da ste se z veseljem odzvali povabilu na jutrišnji dogodek. Kakšen je namen, cilj tega sodelovanja z Zdrava Črna?
Vedno me veseli, ko vidim mlade, otroke v gibanju. In še posebej me veseli, ko se okolje, v katerem ti otroci živijo, trudi za to. In prav to Zdrava Črna počne. Z Zdravo Črno smo se spoznali pri začetkih pogovorov o izvedbi dnevnega maratona. Takrat sem tudi spoznal Jureta in ekipo. Ko sem videl, kaj vse počnejo, s kakšnimi aktivnostmi spodbujajo otroke, mlade in tudi starejše v gibanje, je to samo pohvale vredno. In mnogi otroci, mladi, ki sodelujejo v akciji Zdrave Črne, so tudi tekli na maratonu z mano in za to bi se jim tudi rad zahvalil z obiskom.
Kakšne imate načrte za leto 2019?
Za 2019 že imam nastavljene aktivnosti, ki bodo povezane z ustanovo Mali vitez in pomoč njim. Cilj je pripraviti štiri športne dogodke pri Zamejskih Slovencih, kjer bi se teklo, športno in kulturno družilo. Vsa zbrana sredstva bodo namenjena ustanovi Mali vitez. Pripravljamo tudi en 24 glasbeno tekaški maraton, kjer bi se z glasbo in tekom pomagalo malim vitezom.
Mnogo lokalnih organizatorjev dogodkov, ki so sodelovali v projektu »42 maratonov v 42 dneh«, me tudi vabi na njihove lokalne dogodke ali da bi podelil izkušnjo iz projekta z njimi. Dogovarjamo se za srečanja, predavanja in to bo udi del mojih načrtov v 2019.
Po dolgem času pa grem tudi na »tekmo«, tisto pravo oz. kjer se bom podal v tekmo s časom. Moj osebni cilj je udeležba na Špartatlonu, da pa se lahko udeležim tega tekaškega dogodka v Grčiji, moram izpolniti določene pogoje. Zato grem letos v mesecu maju na Ultrabalaton (220 km), kjer ga želim odteči v določenem času.
