Keber je na dogodku civilne iniciative Glas ljudstva ponudil definicijo javnega zdravstva po ključu, da ima javni zdravnik plačo in zato pri obravnavi pacienta ne razmišlja ali mu obravnava pri njegovi plači škodi ali ne. Zasebni zdravnik pa razmišlja ali bo s pacientom na izgubi oz. ali bo z njim ustvaril dobiček.
Zdravnik pri delu v javnem sistemu zato išče možnosti kako bi pacientu pomagal, zato naredi kakšno stvar preveč oz. dvakrat. Javno zdravstvo na ta račun velikokrat prejema kritike o neučinkovitosti, je dejal Keber. Ob tem je poudaril, da ne trdi, da je vse od tega dobro, vendar v zdravniški stroki razmišljanje o stroških in njihovem omejevanju ni pravi pogled.
Poudaril je, da pri nas pravih zasebnih zdravnikov praktično ni, saj nimamo dovolj prebivalcev, da bi bil njihov obstoj ekonomsko upravičen. Pravna ureditev namreč pozna koncesionarje, ki dejansko opravljajo prakso v javnem in zasebnem sistemu , zato jih imenujemo “dvoživke”, je poudaril Keber. V njih tudi vidi razlog za podaljševanje čakalnih dob v javnem sistemu, saj skušajo ti zdravniki prenašati paciente, ki so lažji za obravnavo, v svojo popoldansko prakso. S tem mečejo slabo luč na zdravnike v javnem sistemu, saj pacienti v zasebni praksi dobijo kvalitetno uslugo, pridejo na vrsto in nato o njih ne govorijo slabšalno.
Kritičen je bil tudi do načina na katerega zdravstveno ministrstvo podeljuje koncesije. To bi morala država početi tako, da bi dala koncesije primarnim zdravnikom, ki imajo prakso v oddaljenih krajih. “Pri nas se dogaja obratno, mi imamo koncesionarje na drugi strani ceste od kliničnega centra, nimamo pa jih tam, kjer bi jih nujno potrebovali,” je ponazoril.
Te zasebne prakse imajo po Kebrovi oceni tudi 20-odstoten dobiček, kar je zelo visoka številka, ko jo primerjamo z uspešnimi gospodarskimi družbami, kjer je – kot je ocenil – dobiček desetodstoten. Koncesionarji v obravnavo namreč raje sprejmejo denimo mladega športnika, ki ima manj možnosti za zaplete, saj v svoji zasebni praksi nimajo prave intenzivne terapije. Če pa pride do zapletov pa pacienta preprosto premestijo v javni sistem z razlago, da gre za zaplet, ki ga oni ne morejo obvladati. “To pri nas poteka brez kakršnihkoli posledic za zasebni sektor,” je opozoril. Ta pojav Keber imenuje “plazeča privatizacija javnega zdravstva”.
Keber je naslovil tudi vprašanje ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo podpira kar 80-odstotkov prebivalcev. Ta odločitev je za vlado razmeroma lahka, vendar je minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že dejal, da bo dopolnilno zavarovanje ukinjeno, ko bomo našli 600 milijonov, ki naj bi ob ukinitvi zmanjkali. Keber je to označil za sprenevedanje, saj ta denar zbiramo že zdaj in ga bomo zbirali še naprej, le da bo zbran pravičneje. “Tisti z nižjimi dohodki bo plačal pet evrov, tisti z višjimi pa 150 ali 200 evrov. Ti izračuni so narejeni,” meni.
V državah, ki so ponosne na javni zdravstveni sistem se financiranje giblje po ključu, da je 85 odstotkov sistema javnega in 15 odstotkov zasebnega. Te države ne poznajo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot ga imamo pri nas, je dodal. Ko vračunamo tega je v našem zdravstvu le še 70 odstotkov javnega denarja in 30 odstotkov zasebnega. Preračunano v odstotke bruto domačega proizvoda (BDP) to pomeni, da jih javnemu zdravstvu namenjamo le šest, medtem ko mu omenjene države namenjajo med osem in deset odstotkov BDP, je dejal.
