Koroški trienale je tradicionalni razstavni projekt, s katerim v Koroški galeriji likovnih umetnosti v rednih časovnih intervalih pripravljajo preglede koroške likovne ustvarjalnosti, bodisi aktualne produkcije z vpogledom v kreativni utrip umetniških ateljejev, ali pa s tematsko zaokroženimi predstavitvami, ki praviloma vključujejo tudi dela starejših avtorjev in avtoric. Razstavo bodo odprli danes, 26. junija 2024, ob 19. uri v prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.
Letošnjo tematsko zastavljeno razstavo posvečajo risbi, temeljni likovni praksi torej, ki jo na različne načine in z različnimi vzgibi gojijo tako rekoč vsi likovniki, a večinoma ostaja skrita in ob strani, zgolj kot intimni dnevnik ali delovni itinerar umetnikovega ali umetničinega ustvarjalnega vsakdana.
Vendar je risba bržkone najbolj neposreden avtorski rokopis, ki za sabo pušča prvinsko in neobrušeno sled hotenja, zato je za tenkočutnega opazovalca še posebej vznemirljiv in navdihujoč. Uvid v risarske dosežke podčrtuje predvsem »notranji impulz« umetniškega kreativnega procesa vsakega od avtorjev, medtem ko je »zunanji sižé« tokrat manj pomemben.
Pričujoči izbor predstavlja dosežke na področju risbe na Koroškem od generacije Oskarja von Pistorja in Franja Goloba, ki sta svoj umetniški credo dorekla že pred drugo svetovno vojno, ter skupine umetnikov, rojenih pred letom 1945, v katero sodijo Karel Pečko, Borčić, Ted Kramolc, Jože Tisnikar, Anton Repnik in Gustav Gnamuš, ki so izpostavljeno zastopali koroško ustvarjalnost druge polovice preteklega stoletja, do starejše ter mlajše srednje generacije, ki še dejavno razstavlja in razvija svoj umetniški potencial.
Dela enaindvajseterice izbranih avtorjev in avtoric, ob omenjenih so to še: Franc Berhtold, Luka Popič, Stojan Brezočnik, Štefan Marflak, Zoran Ogrinc, Peter Hergold, Miro Hajnc, Stanko Makuc, Lucija Stramec, Anja Jerčič Jakob, Jure Markota, Boštjan Temniker in Sašo Vrabič, bi lahko zelo ohlapno razvrstili med pet temeljnih vsebinskih področij, ki podčrtujejo ključne vidike risanja: risba kot vizualni zapis miselnega procesa je lahko v vlogi “Zrcalnega jaza”, kadar je sredstvo refleksije o sebi; lahko je “Dnevniški zapis”, kadar skuša ujeti doživetje ali vtis iz okolja; za “Kodirane odtise” jo označujejo, kadar se ukvarja z vprašanji (likovnega) jezika in simbolnih sistemov; kot »Likovni diskurz« je sredstvo konceptualizacije likovnih sporočil, nenazadnje pa lahko ustvarja tudi “Izumljena telesa”, kadar neobremenjeno črpa iz domišljijskih potencialov razvijanja novih telesnih oblik in prizorov.
»Novi mediji na sodoben način razširjajo polje risbe, vendar ta ohranja svoje bistvo kot skica in primarna artikulacija umetniške (za)misli. Enako kot ostale različne tehnike, materiali in pristopi, ki jih predstavljamo na tej pregledni razstavi, skušajo odgovoriti na preprosto in osnovno vprašanje: Kaj pomeni risati? … Eno vprašanje in kopica izvirnih odgovorov, a še zdaleč nismo zajeli vseh, zlasti tistih, ki jih ponujajo predstavniki in predstavnice najmlajše generacije koroških likovnih ustvarjalcev, med njimi cela plejada najmlajših ustvarjalk, zato jim bomo z novim razstavnim projektom Risba na Koroškem II. posebno pozornost namenili v bližnji prihodnost,« je povedal Marko Košan, kustos razstave.
Vabljeni nocoj ob 19. uri v prosotre Koroške galerije likovne umetnosti na odprtje razstave Koroški trienale: Dotik konice prstov (Risba na Koroškem I).
