Priprave na praznovanje božiča se začnejo s prvo adventno nedeljo in miklavževim, otroškim verskim praznikom, ki je prav tako vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. Prvi znani opis miklavževanja na Slovenskem najdemo leta 1839 v Carnioli izpod peresa Josepha Buchenhaina.
Decembrski praznični dnevi dišijo po domačih sladkih dobrotah, med drugim tudi po potici in poprtniku. Potica, zlasti z orehovim nadevom, velja od 90. let 20. stoletja za simbol slovenske kulinarične dediščine. Kot simbol izkazovanja slovenske istovetnosti in vezi z domovino se pojavlja tudi med slovenskimi izseljenci. Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Za eno najstarejših vrst velja potica z medenim nadevom.
Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) Janez Vajkard Valvasor navaja razlike med kolačem, potico, presnecem, pogačo in poprtnikom. Beseda potica je omenjena tudi v prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku (Kuharske bukve, 1799) Valentina Vodnika.
Poprtnik, ki prav tako sodi med obredne kruhe, so zaradi vere v njegovo magično moč do srede 20. stoletja pekli v božičnem času skoraj po vsem območju Slovenije. Skupaj z nekaterimi drugimi predmeti (npr. posodico z blagoslovljeno vodo, blagoslovljeno vejico iz cvetnonedeljske butare, božičnim žitom in razpelom) je stal pokrit s prtom na mizi, iz česar izvira tudi njegovo najbolj razširjeno ime poprtnik. Po drugi svetovni vojni so začele poprtnik nadomeščati potice. Peko poprtnika so v nekaterih slovenskih krajih ponovno začeli oživljati ob koncu 20. stoletja. Poprtnik izvira domnevno iz predkrščanske dobe. Prva pisna omemba in opis božičnega kruha sta z začetka 17. stoletja. Njegove sestavine in oblike so se po posameznih slovenskih območjih nekoliko razlikovale.
V preteklosti so bile s poprtnikom povezane številne šege. Pokušanje poprtnika v različnih domovih je bilo za fante dober izgovor za obiskovanje deklet in tisti, ki je pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v naslednjem ali istem letu poročil. S pomočjo poprtnika so tudi prerokovali. Stran kruha, na kateri je skorjica hlebčka počila, naj bi nakazovala smer, iz katere bo v hišo prišel ženin. Z velikostjo kosa kruha, ki ga je dobil otrok, so nakazovali, za koliko bo zrasel v naslednjem letu. Poprtnik je veljal tudi kot zaščitno in zdravilno sredstvo ter naj bi dobro vplival na pridelek. Ponekod so kos poprtnika shranili in ga v primeru bolezni dali živini. Kruh, zataknjen za hišna vrata ali pod tram na strehi, naj bi odganjal čarovnice in preprečeval naravne nesreče, pomešan med semensko žito pa naj bi prinašal dobro letino. Drobtinice poprtnika, ki so jih posuli po polju, naj bi zemljo naredile plodnejšo. Drobtinice v domačem vodnjaku pa naj bi vodo ohranjale čisto in preprečevale suše in poplave.
Poleg sladkih dobrot predbožični čas zaznamuje jasličarstvo oziroma izdelovanje in postavljanje jaslic. Upodabljanje Jezusovega rojstva v obliki jaslic je pomemben in zelo razširjen del praznovanja božiča. Jaslice stojijo do svetih treh kraljev (6. januarja) ali do svečnice (2. februar). Prve dokumentirane jaslice so v Sloveniji postavili leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu, leta 1644 pa v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. V 18. stoletju so bile znane omarične jaslice klaris iz Velesovega. Od 1782 so 1804 je Jožef II. prepovedal cerkvene jaslice, obdržale so se le v samostanih. Iz cerkev so se jaslice širile v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja v kmečke domove, najprej na Gorenjskem. Drugod so bile v splošni rabi šele med obema svetovnima vojnama.
V preteklosti so bile v cerkvah razširjene predvsem odrske jaslice s poslikanimi, iz desk izžaganimi figurami, in omarične jaslice, razširjene tudi v meščanskih domovih. V večini meščanskih in kmečkih domov so najprej postavljali papirnate jaslice, potem tudi figuralne iz lesa, mavca ali gline. Med svetovnima vojnama so bile na voljo tudi kartonske jaslične figure za izrezovaje slovenskih umetnikov. “Jugoslovanske jaslice” je leta 1919 ustvaril Maksim Gaspari, za njim tudi Tone Kralj, France Gorše in drugi.
Pred novim letom v vaseh Zgornje Bohinjske doline izvajajo šego otepanje. Maskirani koledniki (otepovci, šeme) obiščejo vse hiše v vasi, voščijo srečno novo leto in sprejemajo darove, med katerimi je najbolj tradicionalna klobasa. V Stari Fužini in Studorju otepajo na štefanovo (26. december, nekdanji fužinarski praznik), v Bohinjski Češnjici, Srednji vasi in Jereki pa na silvestrovo (31. december). Ljudski spomin o šegi, ki so jo tradicionalno izvajali le v domači vasi, sega v zadnja desetletja 19. stoletja. Takrat naj bi otepovci, ki so večinoma izhajali iz revnih družin, pred vsako hišo zapeli kolednico. Pred drugo svetovno vojno so poleg vasi, kjer otepajo še danes, otepali tudi na Gorjušah in Koprivniku.
Maskirani liki naj bi predstavljali duhove umrlih, ki se v dolgih nočeh po zimskem solsticiju vračajo med žive, po ljudskem prepričanju pa naj bi predstavljali družino s spremljevalci, ki zaradi revščine prosi za denar. Obhodi maskirancev v času zimskega solsticija so znani tudi drugod po Evropi.
Božični prazniki oziroma obdobje dvanajstih svetih dni oziroma “volčjih noči” se zaključi na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja, ki ga poznamo tudi kot “tretji božič” oziroma praznik Gospodovega razglašenja. Na ta dan se zaključi tudi običaj trikraljevsko koledovanje, ki se začne na praznik sv. Štefana, 26. decembra. Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu.
Trikraljevsko koledovanje sega v 16. ali 17. stoletje, in sicer v tedanje mestne šole. Dijaki so kot trikraljevski koledniki hodili voščit novo leto premožnejšim meščanom, od katerih so nato dobili darove. Pozneje se je koledovanje razširilo tudi na podeželje. Sredi 19. stoletja je bilo trikraljevsko koledovanje razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Božično, novoletno in trikraljevsko koledovanje se je pred prvo svetovno vojno začelo spajati v trikraljevsko. O božičnih kolednikih poročata Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika je bilo trikraljevsko koledovanje med ljubljanskimi čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.
Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močneje v devetdesetih letih, predvsem zaradi uvedbe trikraljevske akcije zbiranja denarja za misijone.
