Včeraj, 24. 1. 2020, je v Slovenj Gradcu, v Knjižnici Ksaverja Meška, potekal literarni večer, na katerem je svoj prvenec, knjigo z naslovom Slepec, predstavil Mitja Čander, urednik, esejist, scenarist in direktor založbe Beletrina. Pogovor z avtorjem pa je vodil Orlando Uršič, direktor in glavni urednik založbe Litera.
Mitja Čander je literarni komparativist, esejist, pisatelj, scenarist, dramaturg, šahovski mojster in soustanovitelj ter urednik založbe Beletrina, ki je na literarno sceno vstopil v devetdesetih letih, ko je med drugim urejal Tribuno in Dialoge, trenutno je direktor založbe Beletrina, katere soustanovitelj in urednik je od leta 1996. Uredil je antologijo mlajše slovenske proze O čem govorimo (2004) in zasnoval zbirko petdesetih slovenskih romanov Slovenska zgodba. Bil je programski direktor Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Je član Nacionalnega sveta za kulturo RS. Za svoje delo je prejel Stritarjevo nagrado, Glazerjevo listino, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in Lirikonov zlát.
Čander se je podpisal že pod tri esejistične knjige –Zapiski noči (2003), Pokrajine proze (2006) in Kuvertirana poteza (2008) –, ki so bile vse nominirane za Rožančevo nagrado, Slepec pa je njegov romaneskni prvenec. V političnem in avtobiografsko obarvanem romanu kritično in humorno tematizira slepoto na osebni in kolektivni ravni ter preizprašuje moč, družbeno resničnost in vlogo intelektualca. Čander tako utira pot polnokrvnemu političnemu romanu, ki je redkost v sodobni slovenski literaturi, preko protagonistove slabovidnosti pa pretanjeno tematizira tudi položaj ranljivih skupin v družbi.
V knjigi, ki so jo včeraj predstavili v Slovenj Gradcu, je govora o moškem srednjih let, ki je v skladu z medicinsko definicijo slep, čeprav ima še vedno pet odstotkov vida. Slepec se nikakor nima za slepca, ampak za normalnega človeka. Roman govori o njegovih frustracijah in boju za lastno dostojanstvo, pa tudi o stereotipih družbe v odnosu do invalidnosti. Kategorija slepote pa ni obdelana zgolj na individualni ravni. Roman se razpre tudi v družbeno oziroma politično dimenzijo in se preizprašuje, kaj je pravzaprav danes družbena vizija in kaj njeno nasprotje.
“Vsak od nas bije svojo bitko, vsak je soočen z nečim, kar se mora naučiti premagati ali vsaj obvladovati. Tak je tudi protagonist romana Slepec, sicer uspešen urednik in literat, ki je že od otroštva slaboviden, a se nikoli zares ni vključil v skupnost slepih in slabovidnih, saj se ne počuti, da tja zares spada. Čander v tem avtobiografsko obarvanem romanu skozi različne protagonistove komentarje, razmisleke in predsodke prikazuje, kako zahtevno je vprašanje pripadnosti. Pokaže na paradoksalnost takega položaja in podreza v celoten spekter potlačenih čustev nekoga, ki se je celo življenje počutil nevrednega, pa tudi nekako drugačnega. Protagonist se sooča z agonijo, zadrego, strahom, pa tudi ihto in jezo; v vsakodnevnem življenju se na razne izzive odziva zelo različno, pri čemer ga nove stvari, kot so potovanja z letali, begajo, pritoževanje žene, da doma ne pomaga dovolj, pa razburja.”
“Roman skozi posamezne epizode prikaže, kako se slabovidni spopadajo z ovirami in preprekami, na kakšen način so pogosto izključeni iz videče družbe in kako hitro se lahko človek iz ranljive skupine počuti brezupno odrinjenega na rob.”
“Ko se protagonist prvič v življenju znajde na sedežu zveze slepih in slabovidnih, mu godi vsesplošno laskanje, kmalu pa mu prebudijo skomine tudi ugodnosti, ki mu pripadajo kot invalidu. Počasi se mu začnejo odpirati tudi nove priložnosti v politiki. Tako se iz poprej še kar umirjenega moža z nosečo ženo in stabilnega družinskega človeka zlagoma prelevi v nekoga bolj vase zaverovanega. Čander s tem izriše kritičen in neizprosen, pa tudi rahlo satiričen prikaz družbenega sistema, v katerem si lahko ljudje na položajih dovolijo več od drugih. Preko govorov, ki so vedno polni floskul in visokoletečih obljub, ruši fasado, skozi protagonistovo negotovost pa kaže tudi na to, da ni vedno vse, kot se zdi. Tako fizična slepota počasi prehaja v psihološko oziroma v zaslepljenost z lastnim jazom. Lik je namreč iz poglavja v poglavje bolj kompleksen, posebna odlika romana pa so tudi žmohtni, živahni dialogi, ki se odigravajo v napetosti, ki do presunljivega konca ne popušča,” o vsem tem pa je bilo govora tudi na sinočnjem literarnem večeru v slovenjgraški knjižnici.
Vir: Spletna knjigarna Emka, Belatrina.
