Še do konca januarja je v razstavnih prostorih Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na ogled razstava z naslovom Pod to goro raste naše novo mesto.
Avtorici razstave Simona Vončina in Simona Šuler Pandev z domoznanskega oddelka ravenske knjižnice sta jo pripravili v sodelovanju z občinsko arhitektko Anito Potočnik Slivnik, ki je prispevala osrednje besedilo razstave, s katerim povezuje “staro z novim”.
Povojni gradbeni zamah je zajel večino slovenskih mest, tudi Guštanj oz. od leta 1952 dalje Ravne na Koroškem. Tesno povezana z razvojem mesta je železarska oz. jeklarska tradicija. Stanovanjske soseske, ki so rasle kot gobe po dežju, so spreminjale podobo kraja in delavskim družinam nudile sodobno kvaliteto bivanja. Vzporedno je kot svoj organizem rasla Železarna, na grajski vzpetini pa se je širilo kulturno, športno in prosvetno središče kraja, so med drugim izpostavile avtorice razstave.
Pretekle in današnje podobe Raven na razstavi prikazujejo fotografije iz arhivov knjižnice in Koroškega pokrajinskega muzeja, Anita Potočnik Slivnik pa je na razstavi predstavila tudi vizijo nadaljnjega razvoj mesta.
V njej je med drugim zapisala, da bo zaradi trajnostne usmeritve, varčevanja z energijo in vzdržnega ravnanja s prostorom treba pozornost še bolj nameniti racionalni gradnji in prednostno intenzivni rabi površin, ki so že komunalno opremljene ali jih je mogoče ob razmeroma nizkih stroških opremiti.
Med drugim se je zavzela za ohranitev pestrosti v stanovanjski ponudbi ter smotrno in varno ureditev prometa, v viziji pa opozorila tudi, da bodo morali v občini v prihodnje zagotoviti kontinuirano spremljanje gibanja prebivalstva in demografske slike ter razvoj prilagoditi vse starejšemu prebivalstvu, katerega potrebe so izrazito drugačne od potreb delovno aktivnega prebivalstva.
“Poslanci so zakon, po katerem so Ravne postale mesto, izglasovali 12. aprila 1952…”
Poslanci, ja! Partija, ne pa poslanci. Preimenovanje krajev, katerih imena niso bila všeč zagrizenim komunistom, je bilo na višku. Posebno so bili na udaru kraji, ki so imeli imena po svetnikih (Sveta Lucija = Most na Soči)
Obvêtnica tak pomembnega křstîtja, predstavvja epohâvni momênt v zgodovini Mežîške dovîne. Zdâj je antvêdar na rîži še doimenovâje fabrîke v Korôško jekvârno, da bô srbôt vedem po têm vêčjem za cîr svûživ. Nê pa za trohnêje gostîtèvjev. Tût ni za prezîrat evêktro kvâvže v osrčji tovârne, da nâbo Korôško môřnvaje kâka nikûmur korîstno šovinîstično izigrâvaje ispâdvo.Ta gvâvno za cîvo Mežîško dovîno je pa stâra rêsnica : kâkar se je Korôške dežêve sâmo dêvo držâvo, se je kmêčkega devâvstva îno mêščânskega provetariâta sâma krivîca držâva in se nêšer ni zmôgu bârat, a je v nedřjeh Uřšve a pa Pêce gôre kâj mâgnetîta, avtohtônega svînca, cînka. Antvêdar pa cevò Irîdija !. Sivc.