Andreja Hribernik (1978) je diplomirana politologinja, ima opravljen strokovni izpit za kustosa in doktorat na ISH Fakulteti za humanistični študij. Naslov njene doktorske disertacije je bil Muzej kot prostor utopij.
Prve delovne izkušnje v tujini je po diplomi nabirala v Galeriji za sodobno umetnost v Leipzigu. Ima vrsto izkušenj iz sodelovanj v mednarodnih projektih ter s tujimi institucijami in umetniki, bila je kustosinja slovenske predstavitve na 57. likovnem bienalu v Benetkah leta 2017. Za vodenje galerije Kunsthaus Graz je bila izbrana med devetimi kandidati iz več držav.
Po skoraj desetih letih vodenja KGLU v Slovenj Gradcu v začetku prihodnjega leta odhajate v Avstrijo. Zakaj ste se prijavili na razpis za mesto direktorice galerije Kunsthaus Graz?
V KGLU sem v desetih letih podala neko vsebinsko noto, ki sem jo želela. Tako da je bila odločitev za prijavo za to službo čisto osebna. Želela sem si novega izziva. Želela sem si tudi preizkusiti delo v ustanovi, ki ni muzej, ki je galerija oziroma razstavišče in kjer je način dela drugačen. Hkrati se mi zdi, da se mi odpira neka nova zgodba, kjer bom lahko izkusila nova spoznanja, neko drugo okolje. V Avstriji je že jezik drugi, čeprav rada poudarjam in verjamem, da živimo tukaj v zelo povezanem, istem kulturnem okolju.
Kako ste do sedaj spremljali delo graške galerije in njeno programsko usmeritev? Kako boste nadaljevali z dosedanjimi trendi te galerije oz. kako boste drugačni od predhodnice?
Kunsthaus Graz je institucija, ki v regiji nastavlja tempo v umetniškem smislu. V graški galeriji so do zdaj razstavljala velika svetovna imena. Program se mi zdi dobro zastavljen, že do zdaj je pripeljal zanimive avtorje, ki so se ukvarjali z družbeno aktualnimi temami. Stopam torej na neko začrtano pot, ki pa jo seveda želim usmeriti na nek svoj način.
Na eni strani se želim ukvarjati s podobnimi temami, kot sem se pri programskih usmeritvah KGLU, to pomeni z družbeno angažirano tematiko, temami, ki nas pretresajo, kot so vojna, podnebne spremembe, družbena neenakost. Po drugi strani si želim razvijati tudi programe za občinstvo, ki bi dejansko bili usmerjeni in skrojeni na način, da dosegajo čim večjo populacijo. Tudi družbene skupine, ki prej morda v tolikšni meri niso bile vključene v polje umetnosti. To si želim narediti v sodelovanju z lokalnimi akterji in preplesti to delovanje v mestu.
Kaj vidite kot največji izziv vodenja Kunsthaus Graz?
Mislim, da se vse institucije spopadamo z vprašanjem občinstva. Po dveh letih pandemije covida-19 je to zelo pereč problem. Izziv je – ne to, kako vrniti občinstvo v galerije, jaz bi raje rekla obratno, kako galerije odpreti bolj za občinstvo. Tudi v KGLU in v pogovorih s kolegi v drugih institucijah opažamo, da je občinstvo spremenilo svoje navade, v teh dveh letih se je občinstvo v muzejih in galerijah skrčilo.
Četudi se, upamo, čas epidemije izteka in se vračamo v neko realnost, kjer se bomo znova lahko več družili, je tukaj težava, ker vemo, da se občinstvo ne bo vrnilo samo od sebe. V tej smeri bomo morali narediti zelo veliko.
Imenovani ste bili za pet let. Kaj se da v tem času narediti? Bodo vaše programske usmeritve in preference vezane na prostor avstrijske Štajerske ali širše?
Ko je bil Kunsthaus Graz vzpostavljen leta 2003, je bila ideja, da se vzpostavi kot mednarodna institucija. To pomeni, da gre za institucijo, ki se seveda povezuje z lokalnim okoljem, dejansko pa deluje mednarodno. In to je tudi ena od mojih smernic, ki bi jih želela zasledovati.
Ne samo s tem, da se povabi mednarodno priznane umetnike z razstavami, ampak da s stkejo mednarodne povezave z ostalimi institucijami. To se mi zdi ključnega pomena, ker polje kulture in umetnosti je in bo v prihodnosti še bolj podvrženo različnim pritiskom, bodisi ekonomskim ali političnim. Mreže in povezave pa med institucijami vzpostavljajo tudi solidarnostne prakse. Tako se lahko učimo od izkušenj drugih in se morda tudi sinhronizirano ali z izmenjavo tega znanja bolje odzivamo in pripravljamo na vse, kar nas kot vodje institucij čaka v prihodnosti.
Bodo vaše usmeritve bolj dolgoročne, za več kot pet let?
Glede na moje izkušnje pri delu v KGLU je pet let obdobje, v katerem seveda ne moreš premakniti gore, lahko pa začneš kopati predor. Petletno obdobje je obdobje, ko se nekako lahko vzpostavijo neke stvari, se pa rezultati bolj vidijo v desetih letih. To vidim tudi pri delu v KGLU.
Institucije, bodisi na področju umetnosti, šolstva ali drugje, kot struktura nudijo stabilnost družbenim razmerjem, a hkrati je njihova lastnost tudi, da niso tako gibke. To pomeni, da se ne morejo z danes na jutri popolnoma spremeniti. In tudi prav je tako. Po drugi strani pa to pomeni, da so vsi ti premiki veliko bolj dolgoročni.
Kako v širšem kontekstu vidite Kunsthaus Graz in tudi samo mesto Gradec?
Mislim, da je Gradec zelo posebno mesto. V njem se čuti multikulturnost in tudi odprtost do različnih kulturnih okolij. Nenazadnje to odprtost dokazuje tudi mednarodni razpis za vodjo Kunsthausa.
Mesto kot tako ima pedigre v mednarodnem povezovanju in odpiranju. Če omenim velika imena, ki so zaznamovala kulturno življenje v mestu, kot je Peter Weibel, ali t.i. trigon razstave, ki so tako po formatu kot vsebinah skozi zgodovino dvigovale veliko prahu in bile res avantgardne. To vse je preteklost Gradca, ki, mislim da, mesto dela zanimivo. In ravno zato je po mojem mnenju Gradec kot mesto zelo odprto za vse te zunanje impulze. Stavbo galerije Kunsthaus, ki jo imenujejo tudi friendly alien, prijazen vesoljček, vidim kot simbol te odprtosti in povezljivosti.
V Sloveniji nekako prevladuje mnenje, da bi morali javne ustanove voditi domači ljudje, v tujini je to drugače. Kako vi gledate na to?
Mislim, da je tudi v Sloveniji prišlo do točke, ko bo potrebno vsaj za institucije nacionalnega pomena odpreti razpise za mednarodne strokovnjake. Mislim, da ni več čas, da se zapiramo in ujčkamo v nekem ožjem okolju, čas je, da se to res odpre. Želim si, da bi bili v prihodnje razpisi za nacionalne institucije izvedeni strokovno, odprto, ker menim, da bi ravno to prispevalo k temu, da bi se to polje začelo razvijati in odpirati.
Ne govorim o tem, da je nekaj od drugod boljše. Seveda je imeti domačega strokovnjaka za vodenje neke institucije, če je ta oseba res strokovna in pozna kontekst, super. Ampak fino je, če obstaja tudi možnost, da se vse skupaj odpre. Seveda je odvisno od strategije države, na kakšen način si želi, da institucije delujejo. In jaz si želim, da bi se to odprlo.
Kaj vam je prineslo teh trenutno devet let vodenja KGLU, ustanove, ki je v minulih desetletjih pokazala odprtost za dogajanje onkraj meja, angažiranost, preizpraševanje?
Tudi po desetih letih menim, da je KGLU ena bolj zanimivih institucij v Sloveniji, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo. Moje delovanje tukaj mi je prineslo zelo veliko izkušenj. Biti vpet v lokalno okolje, hkrati opravljati javno službo varovanja premične kulturne dediščine in se ukvarjati s sodobno umetnostjo tudi kot nekim poslanstvom, je zahtevno. Tudi zato, ker je v Sloveniji delovanje znotraj muzejev in galerij finančno omejeno.
Kakšno prihodnost napovedujete KGLU, v kakšni “kondiciji” jo zapuščate?
Želim si, da bi KGLU ostala na tirnicah, ki so jih postavili že moji predhodniki in ki sem jih jaz na nek svoj način skušala peljati naprej. To pomeni, da bi to ostala ustanova, ki je relevantna za slovenski prostor in tudi mednarodno. Da bi se vse te izkušnje, ki smo si jih s sodelavci nabrali, akumulirale še naprej in se lahko udejanjale. Želim si, da bi to bila ustanova, ki bi še naprej delala kvalitetne pedagoške in razstavne programe.
KGLU seveda zapuščam v času, ki je prelomen; ne toliko zaradi mene, ampak zaradi razmer. Omenila sem, s kakšnimi izzivi pričakujem, da se bom spopadala v Gradcu. Mislim, da se bodo moji nasledniki tukaj spopadali s čisto podobnimi vprašanji. In zaradi tega si želim v prihodnosti sodelovati s slovenskimi institucijami in tudi s KGLU, če bo le mogoče.
Pogovarjala se je Vesna Pušnik Brezovnik
