Adrijana je o svojih začetkih, ko se je predstavila Sloveniji kot pevka na oddajah Slovenija ima talent, skromno povedala, da o svojih nastopih ni imela posebnih pričakovanj, in da je zaradi tega bila še toliko bolj presenečena nad vsemi pozitivnimi odzivi. Pravi, da je karakterno še vedno ista Adrijana s svojim motom: “če ne sprobaš, ne veš a je fajn ali ni fajn!”, rokerica po duši in malo “odbita po svoje”. V tem času se ji je spremenil pogled na svet in ljudi, postala je bolj dorasla “show biznisu”, saj meni, da drži rek, da “ni vse zlato, kar se sveti”. Življenje jo je naučilo, da z lahkomiselnostjo v naši družbi ne gre.
Kadar ne poje, je čisto navadna punca. Je starejša sestra bratu, ki ravno končuje 9. razred osnovne šole in je pred prelomnico, kam nadaljevati pot v srednjo šolo. V smehu je dejala, da je priden in skrben fant, ki ga že malo daje puberteta in tipični najstniški problemi. Tudi njega, tako kot Adrijano, navdušuje šport, predvsem nogomet. Adrijana pove, da imajo ljubezen do nogometa očitno v družini, saj sta tudi ona in oče “fusbalerja”.
Izvedeli smo, da za fanta nima časa, saj ob faksu in petju težko najde prosti čas. Študira na Pravni fakulteti v Ljubljani. Na življenje v mestu se je hitro navadila, saj ima tam tudi babico in dedka, ki sta ji, v smehu pravi, malo razložila “sistem” mestnih avtobusov oz. trol. Všeč ji je predvsem to, da ima v mestu veliko možnosti za šport, zabavo, in da je vsaka stvar tako blizu. Ob tako natrpanem urniku ima prostega časa zelo malo, ponavadi je namenjen njenim prijateljem in družini. Jezi jo, da ji zadnje čase zmanjkuje časa za šport. Kljub vsem obveznostim, ki jih ima, na prvo mesto postavlja faks.
S svojimi prvimi resnimi koraki v glasbi je začela že v osnovni šoli, ko je v njej videla potencial, kot jo je poimenovala, draga učiteljica Danica Štern, zaradi nje se je tudi prijavila na tekmovanje Mladi koroški talenti in zmagala s pesmijo “Lisička je prav zvita zver”. V glasbeni šoli je igrala tudi klavirsko harmoniko, vendar je to žal opustila, doma pa tudi rada zaigra na kitaro.
“Glasba je stil življenja.”
Na vprašanje, kaj ji pomeni glasba, je odgovorila: “Glasba je stil življenja, spremlja me na vsakem koraku in je odmik od sveta, saj z njo pozabim na vsakdanje sitnosti in se lahko popolnoma predam svojim čustvom, ki jih zlijem v note.”
Dober pevec/pevka po njenem mnenju potrebuje predvsem karizmo in dostopnost do svojega občinstva in meni, da če oddajaš na odru pozitivno energijo in zagnanost, ti jo publika tudi vrača. “To pa je najboljši občutek”, pove.
Na njo kot na pevko je najbolj vplivala družina in prijatelji, ki ji stojijo ob strani in ji s svojimi nasveti pomagajo peti še bolje. Ko smo jo vprašali, po čem misli, da se razlikuje od ostalih pevcev, je povedala: “Težko je to presoditi, vendar se od današnjih pevcev verjetno razlikujem v zvrsti glasbe, ki jo izvajam, in sicer stari dobri nepozabni rock”. Dejala je tudi, da spoštuje vsakega slovenskega glasbenega ustvarjalca posebej, saj je “glasbeni biznis” po njenem kar težka zadeva.
Lani je začela sodelovati z ansamblom Smeh, kjer z njimi sodeluje v programu zabavne glasbe. “Poklicali so me, zmenili smo se za eno avdicijo in evo nas, takoj smo se ujeli, ker so res srčni, prijazni in sposobni fantje”, jih pohvali. Prisluhnili jim boste lahko tudi na koncertu “Pomlad s smehom 2019”. Več o koncertu najdete TUKAJ. Sodeluje pa tudi z Agencijo Ojla, kjer deluje kot animatorka in hodi na izlete po Dalmaciji. 30. marca odhajajo na Poreč na “Veselo karavano z Modrijani”, zato ob tej priliki vabi še Korošce, da se jim pridružijo. Omenila je, da se bo plesalo, pelo in malo spilo. Do sodelovanja z drugimi je odprta, saj pove, da bi “sodelovala z vsakim, če bi se seveda ujeli”.
O zmagovalni skladbi Eme 2019 Zale Kralj in Gašperja Šantla: “Sebi” pove, da ni ravno po njenem okusu, vendar ju podpira in upa na čim boljšo uvrstitev. Tudi sama razmišlja, da bi se udeležila kakega tekmovanja, saj v prihodnje pripravlja kar nekaj glasbenih projektov.
O tem, da bi se preselila v tujino, je že razmišljala. “Imela sem nekaj prebliskov, da bi študirala v tujini, vendar sem preveč navezana na Slovenijo in bi raje tu, v moji domovini, naredila pečat na slovensko glasbo”, in doda še: “Sem pa vseeno odprta za te reči in nikoli se ne ve, mogoče pa me kdaj ponese pot v tuje kraje. Verjamem pa, da nikjer ni lahko, saj je treba, kjerkoli že si, vložiti veliko dela in časa, da imaš možnosti za uspeh.”
Najpomembnejše v življenju ji je, da ostanemo zvesti sami sebi in si postaviti cilje, ki te ženejo in imeti ob sebi tiste “resnične” osebe, ki ti želijo dobro. V življenju si s trudom želi doseči nekaj, na kar bo v starejših letih ponosna in seveda, izkoristiti življenje, kot ga je treba. Njene sanje so, da bi v prihodnosti lahko še nadaljevala in predvsem razširila in nadgrajevala svojo glasbeno pot in jo uskladila s svojim pravniškim poklicem. Če seveda naredi faks, še pove v smehu.
