Razstavi prvič sopostavljata manj znana in neznana umetniška dela zgodnjih šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ob razstavah napovedujemo izid nove knjige umetnika Matjaža Hanžka Vilice so obrnjene navzgor ali navzdol.
Umetniška praksa Matjaža Hanžka je raznolika in večplastna, pri čemer je jezik njen osrednji medij. Njegova vizualna poezija je presegla okvir tiskanih publikacij ter postala objekt, medmedijski projekt, sistem. Pogosto je deloval zunaj institucionalnih okvirjev in razvijal neformalne oblike komunikacije. Hanžek je eksperimentiral s prenosom umetnosti v socialni prostor ter ustvarjal inovativne multimedijske artefakte, pri tem je iz zgodovinskih avantgard prevzel dve operativni strategiji: postopek načrtovanja, programiranja in princip naključja. Sodeloval je z gibanjem OHO, kasneje pa s predstavniki kontrakulture, ki so umetnost povezovali z družbenim uporom. Njegovo delo prepleta vizualno umetnost s popularno glasbo, stripom in drugimi žanri ter odraža družbenopolitični kontekst časa. Jezik dojema kot sredstvo komunikacije, ki na estetski in socialni ravni povezuje posameznike in skupnosti.
Tadej Pogačar raziskuje spregledane fenomene ter v svoji postkonceptualni umetniški praksi uporablja intervencijo in kritično raziskavo. Njegovo delo izhaja iz situacionizma in kontrakulture. Leta 1990 je ustanovil Muzej sodobne umetnosti, ki ga je kasneje preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti.
Razstava predstavlja njegova zgodnja dela, fotografije in performanse iz let 1975–1980, ki ob nastanku niso bila vključena v umetnostni sistem in so večinoma ostala neznana. To alternativno pozicijo najbolje ponazarjata teorem akcije brez dogodka, s katerim je avtor označil svoja zgodnja performativna dela, ter koncept preloženega občinstva, ki ga poznamo iz performansov skupine Gorgona in Tomislava Gotovca iz 60. let. Danes ta dela predstavljajo specifično prakso konceptualne umetnosti in institucionalne kritike. Eden izmed primerov je serija ZOO (1979), v kateri ujetost živali simbolizira muzejsko postavitev – prostor, kjer postanejo zgolj estetski eksponati in odsev človekovega nadzora nad naravo.
O AVTORJIH
Matjaž Hanžek (1949) je vizualni umetnik, pesnik, sociolog in politik. Leta 1977 je diplomiral iz sociologije na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, nato pa se je zaposlil na Zavodu za družbeno planiranje. Kot predstavnik domače neoavantgarde je ustvaril najobsežnejši in najbolj raznolik opus konkretne in vizualne poezije pri nas. Njegovo delovanje v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih zaznamuje raznoliko in odprto eksperimentiranje; od prvih objav poezije v študentskem časopisu Tribuna, delovanja v kolektivu OHO, urednikovanja pri reviji Problemi, dela na Radiu Študent, vodenja Škuca itd.
Izdal je knjige Prostorska knjiga (1967), Štiri pesmi (1967), Iščemo pesmi, kje so (1969), Pericarežeracirep (z Alešem Kermaunerjem, Markom Pogačnikom, Tomažem Šalamunom, Francijem Zagoričnikom, I.G. Plamnom, Milenkom Matanovićem, Vojinom Kovačem – Chubbyjem, Slavojem Žižkom) (1969), Osnutek (1972), 61 tekstov (1977). Odprimo okna, zažgimo stare cunje /eseji/ (2011). Sodeloval je na več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim, v Galeriji proširenih medija v Zagrebu, Muzeju suvremene umetnosti v Beogradu, Galeriji likovnog sustreta v Subotici, Muzeju suvremne umjetnosti v Zagrebu, FM Centre for Contemporary Art v Milanu, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, Bežigrajski galeriji v Ljubljani, Galeriji P74 v Ljubljani (Lastna soba, 2023).
Tadej Pogačar (1960) je vizualni umetnik ter ustanovni in umetniški vodja Centra in Galerije P74 in Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. v Ljubljani. Leta 1984 je diplomiral na Oddelku za etnologijo in na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1988 pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, Oddelek za slikarstvo, kjer je 1990 zaključil podiplomski študij.
Tadej Pogačar tri desetletja intenzivno razstavlja v najpomembnejših domačih in tujih razstaviščih, mdr. v Galeriji MC, New York (2025); Cukrarni, Ljubljana (2023); Institutu sodobne umetnosti, Zagreb (2022); Galerija Michaele Stock, Dunaj (2020); Edit Russ Haus für Medienkunst, Oldenburg (2019); Mestni galeriji Ljubljana (2018); Galeriji sodobne umetnosti v Leipzigu; Muzeju sodobne umetnosti v Montevideu, Urugvaj (oboje 2017); Galeriji Gagosian, Beverly Hills, Los Angeles, ZDA (2016); Liverpool John Moores University, Liverpool; Muzeju sodobne umetnosti, Zagreb (2015 / retrospektiva); Moderni galeriji, Ljubljana (2014 / retrospektiva); Brandhorst, München (2013) idr. Sodeloval je na številnih najpomembnejših mednarodnih bienalih sodobne vizualne umetnosti, na 49. Beneškem bienalu (2001), 3. Tirana bienalu (2005), 2. Praškem bienalu (2005), 27. Bienalu v Sao Paulo (2006), 10. Bienalu v Istanbulu (2007), 2. Bienalu Kanarskih otokov, Santa Cruz de Tenerife (2009), 11. Arhitekturnem bienalu São Paulo (2017) in Manifesti 1 v Rotterdamu (1996). Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, mdr. nagrado Franklin Furnace v New Yorku (2001), nagrado Trend za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti (2008), Jakopičevo nagrado (2009) ter nagrado George Kepes (M.I.T.) v Bostonu.
Vabljeni, da se udeležite odprtja razstave v četrtek, 6. marca 2025, ob 19. uri. Odprtje bodo pospremili igralka Draga Potočnjak s pesmimi Matjaža Hanžka ter duet Jure Pukl in Primož Simončič na saksofonih.
