Medosebni odnos temelji na vrednotah dveh posameznikov, na spoštovanju in zaupanju med njima ter na odprti komunikaciji. “Že med predstavniki iste starostne skupine prihaja do bistvenih razlik, kaj šele, ko gre za odnos posameznikov iz različnih starostnih skupin,” je poudarila profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti Darija Aleksić.
Kot posebej problematične se v javnosti pogosto izpostavlja pripadnike generacije Z. Gre za osebe, rojene med letoma 1995 in 2012. “Vsako generacijo zaznamujejo okoliščine, v katerih je odraščala. Generacija Z je prva, ki ne pozna življenja brez interneta, pametnih telefonov in družbenih omrežij,” je pojasnila.
Med lastnostmi pripadnikov te generacije po njenih besedah izstopa neposrednost. Tudi v delovnem okolju za razliko od pripadnikov prejšnjih generacij pogosto izražajo svoje mnenje ter brez težav in zadržkov povedo, če jim nekaj ni všeč. Vodje jim pogosto očitajo manko delovnih navad, med pozitivnimi lastnostmi pa izpostavljajo inovativnost in sposobnost delati več stvari hkrati. “Tudi zaradi vzgoje, ki so jo zaznamovali tako imenovani helikopterski starši, nenehno pripravljeni pomagati, in pomanjkanje kritike, znajo biti hitro užaljeni. Tako se lahko zgodi, da ne znajo sprejeti niti konstruktivne kritike,” je dejala.
Delo, neskladno z njihovimi vrednotami, lahko brez obotavljanja zavrnejo. Tudi sicer se zavedajo pomena skrbi zase, zato pogosteje zavračajo delo prek običajnega delovnega časa. Poleg tega želijo videti pozitiven učinek svojega dela in pri izbiri delovnega mesta v veliki meri upoštevajo vrednote podjetja, je opisala.
“Velikokrat se pojavi vprašanje, v čem so pravzaprav drugačni od prejšnjih generacij. Navsezadnje si vsak želi dobrega vodjo in delo, v katerem vidi smisel. Vendar je pomembna razlika v tem, da so si prejšnje generacije to želele, generacija Z pa to zahteva,” je pojasnila Aleksić. Zato ne preseneča podatek, da pripadniki generacije Z v prvih petih letih kariere v povprečju zamenjajo tri delovna mesta ali več.
Delodajalci se ob vseh tovrstnih izzivih pogosto soočajo z dilemo, v kolikšni meri prilagoditi delovno okolje mlajšim generacijam oziroma ali bi se morali starejši zaposleni bolj prilagajati mlajšim. Srečujejo se z izzivom, kako pritegniti mlajše nadarjene kadre, ne da bi ob tem ogrozili odnose in zaupanje, ki so jih leta gradili z zaposlenimi, ki so v kolektivu dlje časa.
Na vprašanje, kdo se mora prilagoditi komu in v kolikšni meri, je Aleksić odgovorila, da se je treba nenehno spraševati, zakaj nekaj počnemo, in se osredotočati na pozitivne lastnosti vseh zaposlenih. Idealno delovno okolje je okolje, v katerem so optimalno združene najboljše lastnosti vsake generacije, je dejala. “Osnovno vodilo pri tem pa bi morala biti želja ustvariti delovno okolje, v katerem lahko vsak posameznik, ne glede na to, iz katere generacije prihaja, prispeva na najboljši možni način,” je dodala.
Prihodnje generacije si bodo po njenih besedah med seboj bolj podobne, kot so si podobne generacija Z in prejšnje generacije. “Ostajam optimistična. Morda nas bo umetna inteligenca na nek način prisilila k temu, da bomo večji poudarek namenili tako imenovanim mehkim veščinam, kot so sobivanje, empatija in sodelovanje, saj bo mnogo drugih nalog opravila namesto nas,” je ocenila. Posedovanje tovrstnih veščin pa omogoča kakovostnejše medsebojne odnose, je dodala.
Vir: STA
