Za ohranjanje krajevno značilnega pustovanja marsikje skrbi fantovska skupnost
Za ohranjanje krajevno značilnega pustovanja marsikje skrbi fantovska skupnost, ki je v skladu s slovensko dediščino nosilka tovrstnega dogajanja v domačem okolju. Tako je denimo na območju Drežnice in na Ponikvah v Občini Dobrepolje na Dolenjskem, ki so znane po ponikovskih mačkarah. Ponikovski fantje se lahko pod natančno določenimi pogoji vključijo v fantovsko skupnost pri 16. letih, v njej pa ostanejo do poroke oz. do rojstva svojega prvega otroka.
Na pustni torek zvečer morajo kandidati za člane skupnosti opraviti krst, so navedli v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer bodo v četrtek odprli občasno razstavo o ponikovskih mačkarah. Med njimi so značilni liki, denimo podivci, petelin in ta star in ta stara.
Fantovska skupnost je po njihovih besedah dejavno vključena v javno življenje v kraju tudi ob drugih priložnostih. Prireja piknike, kresovanja in izlete ter postavlja mlaje mladoporočencem.
Ponikovci so šego dolgo ohranjali v zaprtem vaškem krogu, zato so jo raziskovalci odkrili pozno in začeli raziskave šele po letu 1990, je v Slovenskem etnološkem leksikonu zapisala dolgoletna raziskovalka mask na Inštitutu za slovensko narodopisje Helena Ložar Podlogar.
Zaradi bojazni pred izumrtjem lokalne dediščine opazna težnja po bolj formalni skrbi zanjo
Zaradi zavedanja o dragocenosti lokalne dediščine in bojazni pred njenim morebitnim izumrtjem je opazna težnja, da se skrb zanjo organizira bolj formalno. Ponekod so zato ustanovili društva. Takšen primer je denimo društvo Laufarija v Cerknem. Cerkljansko laufarijo, ki je bila v času italijanske zasedbe Primorske prekinjena in so jo oživili leta 1956, danes namreč organizira društvo Laufarija.
V društvo so po besedah njegovega predsednika Tomaža Lahajnarja vabljeni novi člani, ki imajo vsaj 15 let. Starejši člani jih naučijo, kako izvajati šego, pa tudi, kako izdelati in vzdrževati kostume.
Kot je zatrdil za STA, nenehno sodelujejo s šolo, ki jo tako kot tudi vrtec v predpustnem času vedno obiščejo. Na Osnovni šoli Cerkno si prizadevajo, da otroci že v vrtcu spoznajo laufarijo, je za STA dejal ravnatelj Mitja Dežela. V šolskem obdobju pa tej vsebini po njegovih besedah namenjajo pozornost pri predmetih, kot so družba, zgodovina in slovenščina.
Medtem za izročilo laufarjev institucionalizirano skrbi Mestni muzej Idrija. Po besedah tamkajšnje etnologinje Ivane Leskovec so v 80. letih od društva, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije delovalo v sklopu turističnega društva, odkupili izvirna naličja iz lipovega lesa, larfe, in jih restavrirali, tako da so jih lahko postavili na ogled na stalni razstavi. Tako laufarji za pusta nosijo kopije naličij, ki jih je po naročilu muzeja izdelal rezbar.
V preteklosti so se lahko v tradicionalne pustne like šemili le moški, danes tudi otroci in ženske
Pri tradicionalnih pustnih skupinah gre po besedah etnologinje Adele Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja za ohranjanje lokalne tradicije, ki ima kontinuiteto, čeprav je bila ponekod prekinjena. V tem primeru lahko govorimo o pustnih šegah, je pojasnila za STA. Opozorila pa je, da bi “težko rekli, da gre za obredja, kot lahko marsikdaj slišimo na terenu”.
Kot opaža, se spreminja tudi delovanje tradicionalnih pustnih skupin. Nekatere so svoje obhode po domači in okoliških vaseh, kar je njihov osnovni namen, prestavile na drug termin, da se lahko v pustnem času udeležujejo karnevalov. Kot je dodala, se je prav tako spremenila struktura tistih, ki se šemijo v določene tradicionalne pustne like. Tako je bilo v preteklosti le mladim neporočenim fantom dovoljeno, da so kurenti. V sodobnem času pa si opravo nadenejo že otroci in celo ženske. Tako denimo deluje skupina Korantke, klub veseljakinj Draženci, ki jo sestavljajo samo ženske.
“Pustna dediščina je živa dediščina, zato se je tudi ohranila. A se spreminja skladno z našim načinom življenja in normami v družbi,” je izpostavila.
Pust kot čas ustvarjalnosti in povezovanja
Pust je tako kot nekatere druge priložnosti v koledarskem letu čas, ko je več ustvarjalnosti, je za STA poudarila Mateja Habinc z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete. Prav ustvarjalnosti je zaradi ponudbe, ki je na voljo v dobi potrošništva, po njenem opažanju na splošno manj. Kot je povedala, se ob pustu posameznik vpraša, kakšno masko lahko ustvari sam, pa naj izhaja iz dediščine, značilne za njegovo okolje, iz njegovega odziva na aktualno družbenopolitično dogajanje ali iz želje po oblikovanju lika iz domišljijskega sveta.
Drug vidik, ki ga je izpostavila vodja katedre za etnologijo Slovencev na oddelku, pa je povezovanje med ljudmi, sodelovanje. Pomen sodelovanja je po njenem pojasnilu očiten tako pri značilnih pustnih obhodih kot pri sodelovanju na karnevalskih dogodkih. Pust tako tudi v sodobnem času nikakor ni samo zabava, je opomnila.
Vir: STA
