39.404,00 EUR potrebuje 35-letni Boris Krajnc iz Otiškega Vrha, da si omogoči operacijo tumorja v desni možganski polobli, ki ga ima že od leta 2010, vendar se mu je letos stanje zelo poslabšalo.
Kot je zapisal v objavi na svojem Facebook profilu, upa na pomoč vseh, ki imajo možnost pomagati in s prošnjo za donacijo pri zapleteni operacijo želi, da bo zopet lahko zaživel polno življenje.
Do leta 2010 živel polno življenje
Boris Krajnc iz Otiškega Vrha, je bil zaposlen kot računalniški programer, sedaj pa je upokojen invalid prve stopnje. Do resne bolezni je bil s svojim življenjem zelo zadovoljen, poln idej in optimizma je načrtoval svojo prihodnost. Prijetne trenutke, ki jih je prej preživljal s prijatelji, so sedaj zamenjali mučni dnevi v zdravstvenih ustanovah, kjer so si zdravniki prizadevali najti najboljšo rešitev za moje stanje.
Leta 2010 se mu je svet obrnil na glavo, ko so mu odkrili možganski tumor. Vse do letos je s tumorjem živel, povzročal mu je “le” pogoste epileptične napade, katere je sprejel in poskušal živeti dokaj normalno življenje. V zadnjem času pa se mu je stanje poslabšalo in nujno potrebuje operacijo.
Objava, ki jo je delil na svojem Facebook profilu:
V upanju, na pomoč in delitev tega e-maila se vam najlepše zahvaljujeva!
Prošnja za donacijo pri zapleteni operaciji tumorja v desni možganski polobli v Nemčiji
Spoštovani!
Sem Boris Krajnc, star sem 35 let in živim v Otiškem Vrhu, manjšem naselju v bližini Dravograda. Zaposlen sem bil kot računalniški programer, sedaj sem upokojen (invalid prve stopnje). Do resne bolezni sem bil s svojim življenjem zelo zadovoljen, poln idej in optimizma sem načrtoval svojo prihodnost. Prijetne trenutke, ki sem jih prej preživljal s prijatelji, so sedaj zamenjali mučni dnevi v zdravstvenih ustanovah, kjer so si zdravniki prizadevali najti najboljšo rešitev za moje stanje.
Moja zgodba z boleznijo se je začela leta 2010, ko se mi je svet postavil na glavo. Takrat so mi odkrili možganski tumor, dignostificirali so mi ga v desni hemisferi možganske poloble. Do letošnjega leta sem živel s tumorjem, ki mi ni povzročal drugih težav kot epileptične napade. Sicer so bili kar pogosti, a z zdravili mi jih je uspelo nadzorovati. Sprejel sem to nadlogo in poskušal živeti dokaj normalno življenje. Na vsakih 6 mesecev sem imel magnetno resonanco, ki pa ni pokazala kakšnih bistvenih sprememb. Zdravil sem se s komplementarno medicino in imel karseda kakovostno življenje, prilagojeno mojemu stanju. To, da sem s svojima otrokoma lahko šel na sprehod, je bilo zame pravo bogastvo in v največje veselje ter zadovoljstvo. V zadnjem času se je moje stanje poslabšalo, zelo sem utrujen, veliko časa počivam in tudi z otrokoma ne morem več preživljati časa aktivno kot prej.
Zaradi vseh zbranih informacij in dejstva, da bi kemoterapija pri mojem tumorju zelo malo pomagala (zaradi možganske bariere), sem tovrstno zdravljenje odklonil. Sklenil sem, da dokler ne bo treba, ne bom tvegal s kakšno operacijo. Letos pa se mi je stanje zelo poslabšalo. Dobil sem dva edema, tumor je zrastel in napredoval v progresu. Stanje se mi je tako poslabšalo, da mi odpovedujejo noge in se sesedem, upočasnil se mi je govor in razmišljanje, postal sem počasnejši, šibkejši, veliko stvari pozabim. Zaradi zdravil, ki do neke mere zmanjšujejo edem, sem zatečen, še bolj okoren, a povrh sem dobil še sladkorno bolezen, ki je posledica zdravil.
Vse našteto me je prisililo, da sem začel intenzivno razmišljati o operaciji. Po vseh strokovnih zdravstvenih posvetih, ki sem jih dobil od zdravnikov specialistov pri nas, mi je ostalo kruto dejstvo, da je operacija zelo tvegana in v Sloveniji neizvedljiva, saj enostavno nimajo takšnega nadzornega monintoringa. Prav tako je zaradi tumorjeve občutljive lokacije tako rekoč nemogoča. Doma nimam več nobene druge izbire, a odprla se mi je nova priložnost – možnost operacije v Berlinu. Tam so takšne vrste operacij varne in uspešne. Pisal in poslal sem rezultate magnetne preiskave na kliniko Charité v Berlin, prof. dr. Petru Vajkoczyju, nevrokirurgu, ki je eden izmed najboljših v Evropi. Na podlagi njegovega dosedanjega dela in odgovora, s katerim mi je prižgal iskrico upanja, verjamem in zaupam, da me lahko uspešno operira. Odpisal mi je namreč, da je operacija (večja resekcija tumorja) nujno potrebna. Na tej kliniki uporabljajo poseben navigacijski sistem, ki med samo operacijo točno določa, koliko in do katere mere lahko odstranijo določen del tumorja, da ne poškodujejo delov, ki so pomembni za govor, gibanje, motoriko in druge funkcije, ki so povezane z desnim delom možganov.
Operacija je torej trenutno edina rešitev, ki mi še ostane, da spremljam svoja otroka pri odraščanju in znova zaživim dokaj kakovostno življenje v krogu svojih domačih. Da pa bi dobil želen datum operacije, moram vnaprej plačati celotno operacijo, ki znaša 39.404,00 EUR, teh stroškov pa, žal, sam ne morem kriti, saj je dohodek, ki ga prejemam kot upokojenec, zelo nizek in ne zadošča niti za moje osnovno preživetje. Že zdaj brez žene, družine, sorodnikov in prijateljev ne bi zmogel poskrbeti za osnovne življenjske potrebe.
Vem, življenje je sestavljeno iz padcev in vzponov, to sem sprejel. Vem pa tudi to, da se moram boriti, da moram preživeti, ker si to neizmerno želim. Hočem živeti, da bom lahko spremljal odraščanje svojih dveh sinov, Vita (3 leta) in Jureta (1 leto) ter ju spremljal na njuni življenjski poti.
Ravno zato vas prosim, da mi pomagate! Pomagajte mi pri zbiranju sredstev, ki mi bodo omogočila drago operacijo v Nemčiji in bolj kakovostno življenje.
V vseh teh letih sem spoznal, da volja do življenja, najsi bo še tako močna in goreča, ni vedno dovolj. Želim si, da moja prošnja ne bi bila potrebna in bi lahko užival v življenju. Zaupam v življenje, zaupam v uspešen operacijski poseg, zaupam pa tudi v vas, dobre ljudi, da mi boste pomagali pri zbiranju sredstev. Zato se vam že v naprej zahvaljujem za vaš prispevek.
Vsaka vaša pomoč je dobrodošla in z vsakim podarjenim centom bom bližje bogastvu, ki sem ga nekoč imel – biti zdrav! Takrat se tega nisem zavedal, zdaj pa vem, da brez zdravja ni dostojnega in kakovostnega življenja, ki bi ga tako zelo rad živel pri svojih 35 letih v družbi svojih najbližjih. Tako zelo rad bi s svojima sinovoma še brcal žogo, tekal po dvorišču in ju opazoval pri njunem odraščanju. Verjamem, da mi s pomočjo operacije lahko uspe. In z vašo pomočjo, saj bom le na ta način lahko zbral sredstva za operacijo.
V teh prazničnih dneh vam želim veliko zdravja, miru in osebnega zadovoljstva ter se vam zahvaljujem za vaš dar pri moji bitki za življenje!
Polona in Boris Krajnc
Prispevek lahko nakažete na račun
Humanitarno društvo Križemrok
TRR: IBAN SI56 6100 0000 8119 441 (Delavska hranilnica, d. d., Ljubljana)
Koda namena: CHAR
Sklic: SI00
Namen: POMOČ BORISU
Boris je še zapisal: “Če je kakšno podjetje, ki je pripravljeno donirati, imam pogobo o donatorstvu, ki se lahko uveljavlja kot olajšava za dohodnino (v priponki jo prilagam, vendar mora biti z žigom in podpisom, zato me prosim kontaktirajte in vam jo posredujem)!
Za vse informacije sem vam na voljo: polona.krencan@gmail.com
040 354 381 Polona Krajnc
(V primeru, da se vam ne oglasim, vas pokličem nazaj.)”
