Prvi pogoj za uresničitev te dolgoletne želje zgodovinarjev in ljubiteljskih raziskovalcev rodoslovja ali krajevne zgodovine je bila digitalizacija zbirke, je za STA povedal višji arhivist Igor Filipič.
S tem so pričeli leta 2010, ko je mariborski škofijski arhiv v sodelovanju s škofijskim arhivom iz Gradca začel skupni projekt Matriken Digital, ki se je sofinanciral s sredstvi razvojnih skladov EU. V okviru tega projekta so do zaključka leta 2013 v Mariboru skenirali več kot 3500 matičnih knjig, s tem početjem pa so nadaljevali tudi po zaključku projekta.
Digitalizirane knjige so bile sprva dostopne v čitalnici arhiva, v sodelovanju s Škofijskim arhivom St. Pölten in Mednarodnega centra za arhivske raziskave (ICARUS) ter s pomočjo sredstev ministrstva za kulturo pa je Nadškofijski arhiv Maribor dosegel, da so od jeseni lani na razpolago tudi na spletu, in sicer brezplačno od doma preko spletne strani Matricula-Online. “Smo prvi v Sloveniji, ki smo to naredili, medtem ko je v sosednjih državah to že precej prisotno,” je pojasnil Filipič.
Zbirka zajema župnijske matične knjige iz obdobja od leta 1597 do leta 1919 z območja mariborske metropolije, ki je obsegala Štajersko, Koroško in Prekmurje. Na voljo je 4556 enot matičnega gradiva, torej krstnih, poročnih in mrliških knjig, oziroma dobrega pol milijona posnetkov iz originalnih knjig.
Poleg lažjega vpogleda vanje je bil glavni namen digitalizacije, da se te dokumente zaščiti pred propadom. S fizičnim listanjem po njih se namreč te starodavne listine uničujejo.
“Matične knjige so zgodovinski viri, ki jih uporabljajo ne le strokovnjaki, ampak tudi splošna javnost. Na eni strani je ogromno rodoslovcev, ki izdelujejo družinska drevesa, na drugi strani pa ljudje, ki potrebujejo podatke za urejanje zemljiških knjig, državljanstev in podobno,” je pojasnil Filipič.
Ti dokumenti so velikokrat edini vir podatkov iz tistih časov. “V Sloveniji civilnega matičnega registra vse do druge svetovne vojne ni bilo. V bistvu je te podatke vodila samo cerkev, tudi za potrebe države,” je dodal.
Jezik vpisovanja je bil od leta 1785 do leta 1918 nemščina, prej pa latinščina, zato so dokumenti zanimivi med drugim tudi iz jezikoslovnega pogleda.
Preučevanje teh dokumentov zahteva dolgotrajno iskanje, zato je za uporabnike mnogo lažje, če lahko delajo od doma. “Veliko je zanimanja tudi iz tujine. Recimo naši zdomci lahko zdaj vsi dostopajo do teh podatkov,” je dodal.
Odziv je velik. V treh mesecih po prenosu dokumentov na splet so zabeležili skoraj 2500 različnih uporabnikov in okoli 639.000 ogledov strani.
