Večina klasičnih cepiv – denimo proti tetanusu, davici, ošpicah, mumpsu, hepatitisu B – vsebuje mrtve (inaktivirane) ali oslabljene povzročitelje bolezni, ki jih ob cepljenju vbrizgajo na eno mesto (npr. v mišico) in s tem le v zelo majhnem obsegu posnemajo naravno okužbo. Pri tem so aktivirane le lokalne bezgavke, kar je mnogo manj kot pri naravni okužbi, navaja predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Alojz Ihan v gradivu za strokovno javnost o cepivu proti covidu-19.
Zato večina klasičnih cepiv vzbudi kratkotrajnejšo in pogosto manj učinkovito zaščito, kot nastane po preboleli okužbi. Vseeno pa je cepljenje koristno pri boleznih, pri katerih lahko že prva okužba pomeni veliko zdravstveno tveganje, s cepljenjem se človeku prihrani nevarno izkušnjo prvega prebolevanja kužne bolezni.
Po obdobju klasičnih cepiv so z boljšim poznavanjem nastanka in razvoja okužb začela nastajati inovativna cepiva. Razvoj inovativnih cepiv temelji na odkrivanju podrobnih mehanizmov, s katerimi se nekateri povzročitelji bolezni izogibajo imunskemu sistemu ali z njim manipulirajo, da se lahko dolgotrajno obdržijo v človeku ali istega človeka večkrat zaporedoma okužijo – na primer vsako zimsko sezono.
Cilj razvoja sodobnih, inovativnih cepiv je odkrivanje mehanizmov, s katerimi virus zmanipulira imunski sistem z namenom, da cepivo aktivira optimalni imunski odziv, dodaja Ihan.
Pri covidu-19 pa so ustvarili cepiva, ki preprečujejo virusno manipulacijo z imunskim sistemom, kar pomeni, da bodo cepiva aktivirala imunski sistem brez zavor in manipulacij.
Koronavirusi namreč znajo zaradi svojih specifičnih prilagoditev zmanipulirati imunski sistem, s čimer poskrbijo, da svojega gostitelja, človeka, lahko enako uspešno okužijo tudi naslednjo prehladno sezono.
Novi koronavirus pa je nekatere načine manipulacije z imunskim sistemom še izpopolnil. Med drugim zaradi spremembe na proteinu S toksično deluje na celice, zaradi velike količine poškodovanih celic pa nastane obsežen citokinski odziv. To v bezgavkah povzroči odmiranje limfocitov in zavoro učinkovitega protitelesnega odziva.
S tem dodatno poškoduje celice, ob vstopu vanje pa še zavira protivirusno obrambo. Ob večjem vdoru in razmnožitvi virusov v napadenih celicah se sproži hitro razpadanje celic, ki povzročijo, da imunske celice pretirano tvorijo molekule citokine. Posledica je okvara imunskega odziva in škodljiv razvoj sistemskega vnetja.
Pri cepljenju pa imunski odziv ni okvarjen zaradi bolezni, zato pričakujejo bolj učinkovit imunski odziv.
Primer cepiva, ki tudi omogoča boljšo imunost kot naravna okužba, je cepivo proti HPV. Ta okuži celice kože in sluznice materničnega vratu, pri tem pa virus ne vstopi v limfo in do področnih bezgavk, zato se ne aktivira protivirusni imunski odziv in ne nastanejo protitelesa, ki bi lahko preprečila okužbo.
S cepljenjem proti HPV pa vbrizgajo virusne beljakovine neposredno v mišico, zato nastane učinkovit imunski odziv, vključno s protitelesi, ki preprečijo okužbo celic materničnega vratu, ki bi jih okužil HPV.
