Iz zgodovine
Sepe, rojen v Črni na Koroškem, je bil v krogu glasbenikov, skladateljev, pevcev in tekstopiscev, ki so ustvarjali začetke slovenske zabavne glasbe po drugi svetovni vojni. Med njimi so bili pevci Marjana Deržaj, Stane Mancini, Elda Viler in Lado Leskovar, skladatelji Jože Privšek, Bojan Adamič in Jure Robežnik ter tekstopisca Dušan Velkaverh in Elza Budau, če omenimo samo nekatere.
Na tej poti je tesno sodeloval s svojo življenjsko sopotnico Majdo Sepe, eno največjih slovenskih šansonjerk, ki je preminila leta 2006, in s pesnikom Franetom Milčinskim Ježkom, čeprav je uglasbil tudi tekste drugih vidnih slovenskih pesnikov, kot so Gregor Strniša, Branko Šomen, Miroslav Košuta in Ivan Minatti.
V zakladnico slovenskih zimzelenih melodij je prispeval skladbe, kot so Poletna noč, Zemlja pleše, Brez besed, Med iskrenimi ljudmi, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi in Pismo za Mary Brown. Številne so bile nagrajene festivalih, med drugim v Opatiji in na Slovenski popevki na Bledu, kjer je redno sodeloval kot dirigent in avtor.
V tej vlogi je tudi dvakrat zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za pesem Evrovizije: leta 1966 v Luksemburgu s popevko Brez besed v izvedbi Berte Ambrož in leta 1970 v Amsterdamu s pesmijo Pridi, dala ti bom cvet, ki jo je odpela Eva Sršen.
Iz biografije
Glasbi se je Sepe zapisal v otroštvu. Pri šestih letih je izbral klavir, zatem se je navdušil nad trobento. Oboje je nato študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani in že kot študent postal član Plesnega orkestra Radia Ljubljana, predhodnika današnjega radijskega big banda. Kot piše na spletni strani Društva slovenskih skladateljev (DSS), je do leta 1970 deloval na vseh njegovih snemanjih, koncertnih turnejah in javnih nastopih kot trobentač in občasni dirigent.
Ustanovil je tudi lastni Ansambel Mojmirja Sepeta, s katerim je nastopil na številnih jazzovskih festivalih ter z njim posnel eno prvih jazzovskih plošč v takratni Jugoslaviji, ki je po podatkih DSS izšla leta 1959 pri beograjski založbi RTB. Poleg tega je bil urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana in tudi sicer aktiven kot skladatelj.
Pri skladanju se je že od začetka nagibal k melodijam jazza in swinga. Pisal je šansone, popevke, gledališke songe in narodnozabavno glasbo. Tudi po upokojitvi leta 1991 je ostal zapisan glasbi: ustvarjal in snemal je za radio, film, televizijo in gledališče ter sodeloval z mladimi glasbeniki. V zadnjih letih pa se je, kot je za STA povedal ob svojem 85. rojstnem dnevu, v glasbo vključeval kot poslušalec in opazovalec.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Franeta Milčinskega Ježka za opus šansonov, nagrado mesta Ljubljana za življenjsko delo in leta 2010 Kozinovo nagrado DSS za zaokrožen opus. Kot so utemeljili nagrado, je v nacionalnem radijskem arhivu shranjenih 235 Sepetovih del za zabavni revijski orkester in 40 del za plesni orkester. Komisija ga je uvrstila med skladatelje, ki so v slovenski zabavni glasbi pustili trajne sledi.
VIR: MMC RTV, STA
