Združeni narodi so oktobra 1992, z resolucijo razglasili 3. december za mednarodni dan invalidov, z namenom, da bi v najširši družbi spodbudili boljše razumevanje problematike, povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidov in z vključevanjem invalidov v družbo.
Pomembno je zavedanje, da je invalidna oseba enakopravni in enakovredni člen družbe, ki lahko prispeva svoje najboljše moči in bogati politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje.
Definicije invalidnosti in merila za invalidnost, ki jih uporabljajo države članice EU, se razlikujejo glede na politične cilje, veljavno zakonodajo in upravne standarde, zato je precej težko natančno oceniti položaj invalidov v EU. Kljub temu pa je bilo doseženo splošno soglasje, ki so ga s podpisom Konvencije o pravicah invalidov, ki so jo sprejeli Združeni narodi podprle vse države članice in Evropska skupnost in ki potrjuje socialni model, tj. model, ki opredeljuje vrste invalidnosti in obravnavanje invalidnosti s perspektive človekovih pravic.
Invalidnost je koncept, ki se nenehno razvija. 1. člen navedene konvencije, pravi, da so invalidi »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se število invalidov povečuje. Naraščanje števila invalidov je v glavnem posledica staranja prebivalstva (vedno večji je delež starejših invalidov in čedalje daljša je življenjska doba starajočih se invalidov) in pogostejšega pojavljanja kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, rakava obolenja in duševne motnje. Že zdaj je več kot milijarda ljudi, ki živijo z različno obliko invalidnosti, od teh jih skoraj 200 milijonov doživlja precejšnje težave pri svojem delovanju. Več kot 45 milijonov ljudi v Evropi (povprečno kar vsak šesti med nami), starih od 15 do 64 let, ima dolgotrajne težave ali status invalida.
Mnogi invalidi nimajo enakega dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja in zaposlitvenih možnosti, niso deležni storitev, ki jih potrebujejo, in so velikokrat izključeni iz vsakodnevnih dejavnosti. V Sloveniji se osebam prizna status invalida s pravnomočno odločbo pristojnega organa, in sicer na osnovi ustreznega zakona.
VIR: Statistični urad
