Boštjan Temniker (1978) je arhitekt, kipar in magister slikarstva. Po končani Poklicni mizarski šoli v Slovenj Gradcu in Srednji lesarski šoli v Škofji Loki leta se je leta 1998 vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, kjer je leta 2006 tudi diplomiral. Že med študijem arhitekture je redno obiskoval ateljeje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 2002 pričel s študijem kiparstva pri prof. Dušanu Tršarju in prof. Matjažu Počivavšku.
Pri slednjem je leta 2016 tudi diplomiral. Med leti 2004 in 2008 se je izpopolnjeval v ateljeju kiparja Stojana Batiča v Rožni dolini. Leta 2007 je na ALOU pričel s podiplomskim študijem slikarstva pri prof. Francu Novincu in magistriral leta 2016 pri prof. Jožefu Muhoviču. Imel je nekaj samostojnih razstav ter sodeloval na več skupinskih razstavah. Živi in dela na Zg. Legnu pri Slovenj Gradcu.
Podrta in zlomljena drevesa so neizčrpen vir inspiracij. Temniker na drevo ne gleda kot na odmrlo življenje, temveč je to zanj kiparski material, ki ga je pripravljen znova obuditi. Zanima ga mesto preloma, kjer je notranja konstrukcija popustila pod lastno težo in se zlomila. Pri tem površina debla z lisami in različnimi odtenki svetlo-temnih prehodov ni prav nič manj pomembna. Kipar je v svojem delu dosledno narativen in didaktičen.
Umetnost Boštjana Temnikerja je ekološka in inherentno religiozna: iz organske lesene gmote izstopa odprta rana z ostrimi konicami, ki zevajo iz nje. V nasprotju med mehko teksturo lesa in ostrino konic nastane “raz-dvojenost“, kot jo opisuje kipar, le da tukaj na neki simbolni ravni. Dvojnost stopnjujejo kontrasti med mehkimi prehodi svetlobe in sence na površini ter temno globino razpoke.
Morda gre tukaj tudi za surovo razgaljenje telesa, za odkrito predajanje kognitivnemu voajerizmu in perverzni razgrnitvi notranjosti nečesa – za razgaljenje notranjih organov, tistega grdega, kar je v vseh nas, a je očem prekrito s tanko opno, ki jo imenujemo koža, ta je gladka in lepa, na njej pa so geometrijska znamenja. Mesto preloma kipar poudari tako, da ga uporabi za ponoven stik, ki pa ni gladek, temveč namenoma izpostavljen kot brazgotina. Tako izpostavljena struktura rane, kjer je deblo raztrgano, omogoča različne interpretacije, ki jih poudari z opisnimi naslovi, kot je na primer ‘Raz-dvojenost‘.
Temnikerjeva močna vez z naravo in njegova velika ekološka osveščenost ni naključna. Kjer živi, je namreč obdan z drevesi, predvsem smrekami, kamor seže pogled, nad njim je le nebo. Močno prizadet zaradi ekološke brezbrižnosti, ki spreminja svet okoli nas, se lesu posveča s poglobljenim zavedanjem, da bo naša prihodnost odvisna od njega. A tudi tukaj nastane točka preloma, to je dinamičen odnos med amorfno naravo in človeško potrebo po racionalizaciji in geometrijski natančnosti, kajti človeško znanje temelji na seznamih, ki so podlaga vseh struktur mišljenja.
Vir: KGLU
